Wild Horses

Male zverinice

Med nami živi veliko malih ljudi. Male nemirne frnikule, polne divjih, nenavadnih, hudomušnih in posrečenih zamisli, ki nas vedno znova hote ali nehote spravljajo v smeh. Prisrčni nepopisani listki papirjev, ki z drobnimi stopinjami željno zbirajo znanje in izkušnje, ki jih bodo kasneje uporabili za korake življenja. Njihove težave so enake našim - odlomljeno kolo najljubšega avtomobilčka se po katastrofalnih razsežnostih mirno kosa s slovensko - hrvaškimi obmejnimi incidenti, odhod male oklepljene živalice z imenom Alfred v večnost pa majčkene zemljane prizadane kot izguba najboljšega prijatelja. Bistvo otroštva je iskreno veselje in žalost nad malimi stvarmi velikega pomena. Bistvo "odraslosti" je potlačeno in prirejeno dojemanje stvari, za katere mislimo, da so velike. Z leti privzamemo vzorce, ki nas uspešno skrivajo v sivem povprečju norm obnašanja in s pomočjo sveta "odraslih" korak za korakom pokopavamo otroka v sebi. Se še iskreno veselimo malih pozornsoti? Še željno in nestrpno pričakujemo Dedka Mraza? Polšji kakec!

Pomagajmo malim zvedavim in nadvse dojemljivim zverinicam, da bodo ohranile bistvo svoje razigranosti in radoživosti vse življenje. S premišljenimi in dobrodušnimi priporočili jih usmerjajmo na pota, kamor si želimo, da bi pred leti kdo usmerjal nas brez vcepljanja strahu. Smejmo se z njimi, jokajmo z njimi, skupaj enakovredno razglabljajmo skrivnosti našega življenja in ne podcenjujmo njihovega malega sveta velikih razsežnosti. Pomagajmo jim ohraniti bistvo otroštva vse življenje.

Superheroji

Superman, Spiderman, Batman, Catwoman... Ok. So na videz običajni ljudje, ki se za hobi oblačijo v oprijete drese in nase natikajo stilsko dovršene krinke. Zakaj? Če si medijsko tako izpostavljen je hudičevo težko ohraniti zasebnost in namesto da bi to breme v slogu sodobnih zvezdnikov reševali z alkoholom, drogami in objavljanjem kolumen v ženskih tabloidih superjunaki pač poiščejo primerno najlonko, si jo zadegajo na obraz, nadenejo si nadvse besen izraz, malček makeupa in že letijo/tečejo/drvijo na kraj zločina. Ko je dobro delo opravljeno, zopet skočijo v bližnjo telefonsko govorilnico in se preobrazijo v povsem običajnega zemljana. Brez stresa, brez pričakovanj in pritiskov javnosti, brez medijske izpostavljenosti. Svojo krinko namenoma snamejo le za kako žensko/moškega (odvisno do spola in spolne usmerjenosti), ki jim je ob reševanju ljudi z obstalih tekočih stopnic padel v oči, izbranec pa bo identiteto svojega partnerja tako ali tako čuval za ceno ljubezni.

Do sem vse lepo in prav. Malce me begajo nindže želve ... Saj veste - dva metra velike dvoživke, ki se bašejo s pico in obladajo borilne veščine, so zelene barve, za mentorja pa so si izbrali ogromno podgano?

Torej. So zmutirane želve, njihova veščina bojevanja je nezemeljska, so neranljivi, dolgo živijo (pač želve) in so prijazni, ker pretepajo nepridiprave ... in imajo krinko ... Tukaj pa postanem malce zbegan - kaj hudiča ninje želve potrebujejo krinko!? Da jih sodelavci na delovnem mestu ne prepoznajo? Da jih na dopustu ne obletavajo horde oboževalk? Pomoje je na dvometrskem oklepljenem dvonožcu zelene barve, ki se sprehaja po Čopovi, lila trak, ki ga ima poveznjenega čez oči zadnja stvar, ki izgleda sumljivo. Si predstavljam kakega Mikelandžela, ko se po uspešnem dnevu v katerem je kar 3,5-krat rešil svet gotovega propada, vrne domov k ženi, si pred vrati sname naglavno prevezo, skrije nunčake za najbližjo lončnico, se vrže na vse 4 in si v usta zatlači list solate. Odpre vrata, se zvrne na kavč in ženi cel večer tožari o težavah, ki mu jih je celo dopoldne povzročal zasušen Edigs, medtem ko se na TV-ju vrti aktualni "ekšnfutiđ" kjer 4 "zamaskirane" želve pretepajo hordo mutantov z negativnim vedenjskim vzorcem ... In žena mirno kupi celotno pisarniško štorijo ... Yeah right!

Dolina miru

V majceni vasici na obrobju Gorenjske živi zvedav deček ... no, fant ... dobro, recimo mož, ki je ob kronološkem prehodu (ostali atributi "odraslosti" so nekako zamegljeni ... še dandanes) v klan odraslih v dar prejel drobceno kaktejo. Kakteja ni bila nič posebnega. Koreninice je skrivala v lončeni posodici, ki je premogla nekaj ščepcev rjavkaste zemlje posute s kančkom peska za bolj "puščavski" videz. Koreninice so prehranjevale temnozeleno steblo, vrh stebla pa je tičala nesorazmerno velika bučka, posejana z drobcenimi in dokaj zlobnimi bodicami.

Fant ... mož je kaktejo slovesno postavil poleg zbranih del slovenskih avtorjev, ki je že lep čas gojilana posebno vrsto plemenske pršice in bila pri tem celo zelo uspešna. Nekaj časa je še nekako zaznal zeleno prezenco na knjižni polici, nato pa se je njuna interakcija omejila zgolja na dvomesečna zalivanja. Meseci so tekli in iz male kakteje je postopoma rasel velik, krepak in ponosen kaktus. Osamljeno je kraljeval med pisnimi izlivi slovenskih literatov, tuhtal o smislu življenja, osnovah fotosinteze in novih vrstah plemenskih pršic, ki so se mu radostno podile po bodičasti glavi. Sčasoma se je tudi zeleni junak povsem odvadil na vsakršen kontakt s humanoidom, kateremu je bil predan v oskrbo in si ustvaril svoj skromni bivanjski prostor. Pristni zametki neke tople vezi, so se sprevrgli v strogo poslovno sodelovanje - človek rastlini nekaj vode in prostor za eksistenco, rastlina človeku stranske produkte fotosinteze in nove družine pršic ... no, in pa občutek, da poleg vseh živalic, ki so žalostno preminule/pobegnile v lasti oskrbnika, obstaja organska tvorba, ki je v tako hostilnem okolju zmožna preživeti več kot leto dni.

Z leti je fant/mož postal modrejši in bolj zrel (jako pristranska izjava). Počasi je pričel dojemati v kakšnem svetu živimo, kakšne težave pestijo adolescente, čemu služijo ljudje nasprotnega spola in pričel spoznavati skrivnost življenja. V njem je plala življenjska moč, čutil je močno potrebo po tem, da bi naredil nekaj velikega! Toda kaj? Elektrika? Malce pozno. Penicilin? Patentirano. Teleport? Preveč obrabljeno. Super pospeševalnik? V kleti ni bilo prostora ... Vsi projekti so bili rahlo nepriročni. Ko je možak takole nekega dne s koraki meril svojo skromno sobico, z glavno polno misli in srcem polnim nemira, je s kančkom očesa ujel drobec življenja na knjižni polici. Ozrl se je. Stopil do kaktusa in sklenil, da bo polepšal življenje tej božji stvaritvi.

Najprej je z rastline spihal prah. V bližnjo trgovino s kmetijskimi pripomočki (ki res ni daleč) je skočil po večji lonček, pršilko, kromirano zalivalko, indikator vlažnosti, na poti proti domu pa na obronku gozda nastrgal prgišče dehteče prsti. Doma je skrbno presadil zapostavljeno kaktejo, ki je medtem brskala po svojem rokovniku, če ne gre morda za prvoaprilsko šalo, ugotovila, da kaktusi pač ne premorejo rokovnikov in tudi, če bi jih imeli, so bodice rahlo nepripraven ud za vnašanje podatkov, se nato za veliki finale prepričala, da so vse skupaj zgolj sanje nedoločenega pomena in da bi se bilo pametno zbosti z bodico, če bi to omogočala kaktusna anatomija, vendar žal ni. Naš "Gandi" je med tem uspešno našel prijetno sončno lokacijo na okenski polici s prekrasnim pogledom na hrib, ki spominja na slonjo zadnjico (le da je za odtenek bolj zelen in malce bolj poraščen) in hišni dovoz. Življenje našega zelenega borca se je korenito spremenilo. Možak mu je vsak dan potožil o svojih težavah, občasno pa mu je prebiral avtomobilistične revije, vsako drugo nedeljo ga je prestavil pred tv ekran, kjer sta nato skupaj pogledala kakšno dirko F1. Vsak teden je sledilo blagodejno pršenje s povsem novo pršilko in postano vodo sobne temperature, odčitavanje vlažnosti prsti in rahljanje pristnega puščavskega peska ...

Nekega poznega popoldneva je oskrbnik našel kaktus ... na njegovi luksuzni lokaciji ... z ravno prav vlažno zemljo ... toda ... bil je povešen. Naval pozornosti ga je popolnoma zdelal. Steblo je zgnilo in glavica je žalostno omahnila na rob cvetličnega lončka. Kaj je storil!? Kje je naredil napako!? Čemu!? Zakaj nekdo dopušča takšne grozote?

Kaktus pa je spokojno ležal na v puščavskem pesku. Bilo mu je popolnoma vseeno. Čeprav je bil očitno nedružabna sorta kakteje in mu je puščavniško življenje na knjižni polici povsem ustrezalo, je za trenutek okusil obilico rahlo nerodno razporejene pozornosti, ki ga ja povrhu vsega še stala povsem zglednega stebla, brez katerega pač ne gre živeti. Okusil je vse skrajnosti in prvič v svojem fotosintetičnem življenju je lahko rekel ... bi lahko rekle, če bi lahko govoril, da je srečen.

Azil na dveh kolesih

Ko pozabiš, da se je neko poraščeno teslo pred nekaj 100.000 leti spustilo iz drevesa, pograbilo palico in zasejalo zametke sodobnega tržnega gospodarstva. Ko se požvižgaš na dnevne obveznosti. Ko si dan zorganiziraš na podlagi treh preprostih bioloških potreb. Ko mobilni telefon postane smešno pogrešljiv. Ko z osebami, ki te obkrožajo postaneš zgolj kolesar ...

Lanceu so v njegove memoare zapisali, da ne gre zgolj za bicikel. Res je! Gre za povezanost. Gre za svobodo. Gre za odmik iz realnosti. Trenutni skok v utopični svet, kjer vsa dejstva (najsi bodo še tako neprijetna) sprejmeš s salvami smeha in kjer odločitve dejansko potekajo skupinsko in vsak član odprave k vsaki stvari doprinese svoj nezamenljiv pečat in kjer vpršanja, ki se ti celo leto motajo po glavi rešiš na nekaj kvadratnih centimetrih neudobnega sedeža med dvema pirpavzama.

Karavana Dunaj - Praga je nekaj posebnega, kot je bila nekja posebnega vsaka karavana do sedaj. Starostne razlike padejo, vsi napori so usmerjeni v nek simbolični in zgolj geografsko opredeljen cilj. Edina omejitev je cesta, edino razpoložljivo sredstvo je bicikel in neomejeno število možnosti, ko vse ne gre povsem po planu. Kaj znano? Cesta, cilj in bicikel? Nekako postane vse skupaj otročje lahko, če vključiš v svoj "road book" nekaj preprostih alternativ, ščepec dobrih prijateljev, kanček klenega humorja in nekaj odrgnin na zadnjici.

Franci, Korl, Urša, Mrtn, Berger, Miško hvala! Ste prijatelji, s katerimi lahko človek osvoji vsako "Prago".

Tri smreke

Bilo je nekega toplega jesenskega večera. Svež vetrič je narahlo zibal veje ostarelih jablan in z njihovih vej odnašal lističe neštetih barv. V vinski kleti je pritajeno ječala stiskalnica, ki je iz grozdnih jagod iztiskala žlahtno kapljico. Na dvorišču domačije je spokojnost za trenutek zmotilo rohnenje dizelskega desetvaljnika. Dremave kokoške so se razbežale pred kot britev ostrim cviljenjem turbinskega polnilnika, ki je pri življenju vzdrževal 500 lačnih konjev, ki so pritajeno rezgetali v dvanajstlitrskem stroju Renaultovega Magnuma.
Ko so zračne zavore končno zasikale in je godrnjanje dizelske pošasti zamrlo, se je v zraku počasi stopnjeval nemir. Sleherno živo bitje, ki se je sprehajalo po dvorišču stare domačije, je vedelo kaj pomeni napis "PREVOZ ŽIVIH ŽIVALI" na prikolici tovornjaka. Putke so žalostno povešale glavo, mačke so se potuhnile pod ostrešje skednja, še mali močerad je globoko zajel sapo in se zakopal v blatno lužo nedaleč od ogromnih 22-palčnih Michelinovih zimskoletnih pnevmatik, ki so že predolgo služile svojemu krutemu namenu. Iz hleva se je razleglo srh vzbujajoče rožljanje verig in mukanje živine.
Tudi rjavi bik se je vzravnal in ponosno dvignil svojo mogočno glavo. Bil je res veličastna žival. 700 kilogramov surove moči, debelih kosti in mišičevja. Razširil je nozdrvi in dvakrat globoko vdihnil zrak. Prišel je čas njegovega slovesa.
V tistem trenutku so se odprla vrata hleva. Dnevna svetloba je za trenutek zaslepila mukajoče štirinožne stanovalce. Ko so se njihove oči počasi privadile so zaznali, da so v hlev vstopile tri osebe. Bili so trije kleni kmečki možaki v modrih delovnih pajacih. Leta so na njih pustila svoj pečat in nič čudnega ni bilo, da so bili vsi trije invalidsko upokojeni. Okorno, s težo petih križev na ramenih, so stopali po sredi hleva do ograde, kjer je ponosno vanje zrl on. Srepo se je zazrl v oči gospodarja in se za delček sekunde zdrznil, ko je okrog vratu začutil hladno kovino. Za debelimi lobanjskimi kostmi je 20 dek kašastih živčnih sinaps počasi doumelo, čemu ga je gospodar cele tri zime hranil in preživljal. Ni šlo zgolj za dviganje morale rogatih ženskih prebivalk hleva, za vso hinavsko prijaznostjo se je skrivala podla nakana. Počasi so nevroni in beljakovine v možganih živali povezali dizelsko pošast na dvorišču, tri pojave v hlevu in verigo okrog njegovega vratu.
Sklonil je glavo in vstopil skozi zarjavelo ogrado. Še zadnjič je s pogledom obšel svoj dom, kjer je doživel toliko lepega. Z zamolklim pritajenim glasom se je poslovil od vseh dvanajstih frizijk, ki niso mogle zadržati solza. Ko je vstopil na plano, je jesenski vetrič rahlo pogladil njegovo skodrano dlako. Zazrl se je v oddaljene griče in takrat se je v njem prebudil duh prednikov, ki so svobodni tekali po širnih dolenjskih planjavah. Njegove mišice so zadrgetale, pogled se je zbistril. Ustavil se je. Trije možje, ki so vlekli verigo so se presenečeni obrnili. Žival jih je srepo pogledala, njegov pogled je odplaval do odprtih vrat živinske prikolice... Napetost je rasla. Možje so se boječe spogledovali in ogledovali verigo v svojih rokah. Jekleno kačo, ki je peljala do surove, nebrzdane gmote.
Bik je sklonil glavo in z nogo potegnil po rosni travi, ki se je razprostirala po sredini kolovoza. Trije junaki so razumeli gesto. Spustili so verigo in se pričeli vzvratno pomikati proti grmičevju, ki je ločevalo kolovoz od bližnjega travnika. Žival je začutila svojo življenjsko priložnost. Zdaj ali nikoli. Pognal se je proti nebogljenim možakom. Ti so se kljub vsej svoji okornosti in vsem zdravstvenim tegobam zakadili proti obcestnemu rastju. Kot bi mignil so poskakali preko treh mladih smrek, ki so se dvigale skoraj poldrugi meter proti nebu. Če bi jih v tistem trenutku po kakem čudnem naključju spremljala zdravstvena komisija, bi pri priči izgubili svoj status predčasnih upokojencev.
Bik se je zaustavil pred smrečjem. Eden izmed trojice je v kritju zelenega rastja stekel do avtomobila, kjer je kot član zelene bratovščine vedno prevažal svojo zvesto puško. Pritajeno se je približal živali na nekaj lučajev. Pomeril med oba mogočna rogova in sprožil. Ko se je razlegel pok in je iz cevi bruhnil ognjeni jezik, je žival začudeno pogledala proti svojemu napadalcu. Noge so se ji zašibile in nemočno je omahnila na trato pred tremi smrekami.
Za trenutek je zavladala grobna tišina, nato pa je gospodar slovesno dejal:''Let hitr po Zetorja pa en štrik!''.

Krške ježe

Nedaleč od izvira dolenjskega bisera leži majhna vasica. Drobceno jato idiličnih hišic z ene strani obdajajo poraščeni griči, na drugi strani pa se bohotijo travniki in polja, ki črpajo svojo rodovitno moč iz plodnih teras, ki jih je skozi dolga tisočletja pojila reka Krka. Skorajda nemogoče je, da bi karkoli zmotilo spokojnost, ki razprostira svoj plašč nad tem biserom vaške arhitekture. Skorajda nemogoče... Pa vendar je vasica nedavno tega živela v smrtnem strahu.

Prebivalci, ki so brez večjih težav kljubovali Rimljanom in Turkom in so ponosno prestali vse vojne vihre, ki so divjale skozi našo deželo, se še vedno z grozo v očeh spominjajo obdobja, ko je po okoliških gozdovih lomastila rogata zverina. Težko bi jo opisali kot žival. Čeprav jo je povrgla domača mlekarica, se je v tem štirinožnem minotavru skrivalo več. Bil je zvit in pretkan. Strah vzbujajoči nikakor nista bili zgolj njegova pojava ali surova moč. Ne, ne. Njegova resnična moč se je skrivala za njegovim prodornim pogledom. Zdelo se je, kot bi razumel vsako besedo, vsak gib in vsako najmanjšo kretnjo...vraga, zdelo se je, da ogromna kosmatina bere misli! Vsako bitje, ki je po spletu nesrečnih okoliščin, ali zgolj po službeni dolžnosti zašlo v hlev, kjer je prebivalo to štirinožno mukajoče zlo, je v zraku čutilo njegovo premoč. V prostoru je bilo čutiti napetost in nakopičeno energijo. Z vsakim dne, ko je žival rasla in še bolj izostrovala svoj um, je napetost naraščala in pričela siliti iz svoje zatohle ječe.

Trenutek oskrbnikove nepazljivosti, ko zaradi hudičeve kapljice ni dobro zapahnil vrat hleva, bo za vedno ostal vtisnjen v srcih vaščanov. Zlo, ki je potrpežljivo čakalo na svojo zlato priložnost je zakorakalo na prostost in pri priči zavladalo vasi, ter okoliškim gozdovom in travnikom. Ljudje so se zaklepali v hiše, življenje je povsem zamrlo in vasica je otrpnila v dolgem, mračnem obdobju. Kdove kako bi se stvar končala, če peščica klenih rodobljubov ne bi vzela stvari v svoje roke.

Zgodaj zjutraj, ko je zver počivala v bližnjem grmičevju, so se zbrali v vaški gostilni. Najglasnejši je bil oskrbnik zveri, ki je zbrane veljake prepričeval, da je živinče nepremagljivo. Vsi so nemo gledali v svoje kozarce in srebali eliksir moči in poguma. Po zadostni količini rujne kapljice, je v njihovih venah zaplala uporniška kri. Župan je stopil na stol in se opotekaje povzpel na sredo mize. Z enim sami silnim zamahom gumijastega obuvala je pometel z mize vso navlako, ki bi ga utegnila ovirati pri njegovem nagovoru. Ozrl se je po navzočih in naštel ducat mož. Z mrkim zadovoljstvom je njihovo pozibavanje raztolmačil kot primerno mero poguma za podvig, ki ga je sam dolge ure koval na domačem zapečku. Možje so ga spoštovali - bil je izobražen in njegova krepka postava je zasenčila doberšnji del Maršalovega portreta, ki je že dolga leta budil spomine na minule zlate čase.

Župan je stopil v razkorak in naslonil svoje močne dlani na svoje boke. Ozrl se je pod strop, s pogledom ošinil 20 vatno žarnico Elektronike Velenje, ki je brlela v kotu pod stropom, za trenutek postal na pajčevini, kjer se je Pozidni Matija gostil s posmrtnimi ostanki zajetne vešče, pomislil, da bi bil že čas za menjavo jermena na njegovi Bečeski in se končno zastrmel v zbrano druščino. Počasi, korak za korakom jim je razložil svoj drzni načrt. Ujeli bodo zver!

Krčmar je pred odhodom vsakemu od njih namenil še šilce krepkega in jim voščil vso srečo. Možje so zakoračili v poletni večer. Z županom na čelu so se v rahli amplitudi opotekli do bližnjega grmovja, kjer je počivala goveja zver (registrirana, kakopak). Počasi in nadvse tiho so se razporedili okrog grmovja in žival obkolili. Nato so zagnali peklenski trušč! Mladi bik je šinil pokonci in v njegovih očeh je bilo prvič moč zaslediti strah. Po uvodnem šoku se je žival zbrala in jo ucvrla proti najmlajšemu članu obroča. Župan je najmlajšega v zadnjem hipu rešil pred grozovito smrtjo dveh organskih rogovil. Obroč je bil pretrgan in bik znova na prostosti. Prvotni načrt je padel v Krko. Župan je kot blisk zaklical trem možem naj mu sledijo in s seboj potegnil še najmlajšega. Izbranci so stekli za štirinogim kosmatincem, preostali pa so varovali vas. Bik jo je mahnil na odprto proti obrobnim travnikom. Gazil je posušeno seno. Možje za njim so mu (skoraj) neutrudno sledili po terasastem terenu. Najmlajšega člana je župan poslal naprej. Bil je mlad možak, urnih nog in bistrega pogleda, ki je v krčmo prišel med zadnjimi. Mladenič je lahkotno preskočil ježo, ki je ločevala dve terasi. Preostali štirje možje so mu sledili. Prva ježa, in stranski učinki krčmarjevega eliksirja so zahtevali svoj davek. Pred očmi zgroženega župana sta v prazno omahnila dva junaka. Ježa je bila preprosto preveč zahrbtna. Preživela nista mogla pomagati. Stežka sta premostila smrtonosno tektonsko prepreko in jo ubrala za mladeničem in bikom.

Fant je počasi, toda vztrajno dohiteval žival. Uspel jo je zgrabiti za rep. Bik se je upiral, toda mladenič se je oklepal kosmatega štrclja kot bi mu šlo za življenje (lahko bi rekli, da mu je dejansko šlo za življenje). Vedel je, da bo po njem, če izpusti rep. Smrtni boj je trajal nekaj minut. Ko so fantu že pohajale moči, se je iz teme prikazala mogočna županova postava. Z mogočnimi rokami je prijel žival okoli vratu in se z vso težo naslonil nanjo. Bik je omahnil. Jeklenemu prijemu se preprosto ni mogel zoperstaviti. V smrtnem strahu je žival otrpnila. Kmalu so prihiteli ostali možje. S skupnimi močmi so zlo, ki jih je tako dolgo ustrahovalo, strpali v oskrbnikov hlev in v malo vasico povrnili veselje.

Vzhodno od raja

Avtomobilizem bi mirno lahko označili za najbolj pristransko dejavnost. Čemu?

Stavim rezervne ključe mojega superstroja da vsaj 90% slovenskih uporabnikov avtomobilov prisega na svojo omiljeno znamko in njene pregovorne lastnosti ali vsaj njeno ožje geografsko-politično okolje in kljub dejstvu, da se avtomobili spreminjajo, bo za nekatere ''Švaba'' vedno sinonim za zanesljiv, robusten in klasično zadržan, '' Italijan'' je izdelek, ki mu je zavoljo njegove lepote in karizme oproščena marsikatera napaka, ''Francoz'' ustreza svoji geografski legi (je nekje med Nemčijo in Italijo), ''Samuraji'' dišijo po zanesljivi športnosti z nekako nerazumnimi oblikovalskimi prijemi, ''Korejci'' so poceni, ''Rus'' je najboljši za v ''hosto'', ''Američana'' pa tako ali tako ne bomo nikoli povsem doumeli.

Dejstva, da ''Korejci'' že dolgo niso več tako poceni, da ''Samuraji'' na testih zanesljivosti in kakovosti že lep čas klestijo po ''Švabu'', da ''Italijani'' niso zgolj lepi in da bomo čez kako desetletje ''Američane'' mogoče celo spregledali, imajo premajhno težo za kakšna korenita rušenja mitov in legend.

Budnica

Zbudi me za praznik,
kot si me zbujala takrat,
ko prvi maj je vel,
v zelenju regratovih trat.

Bosa sva ležala,
gola pozabila na mraz,
al se še spomniš lučk,
ujetih v kito tvojih las,
preden vzel naju je čas.

SAJ TE NE OBSOJAM,
SEVEDA SI RAVNALA PRAV,
SI PAČ ODŠLA ZA NJIM,
KI TI BO LAHKO NEKAJ DAL.

Čudovita žena,
v zavetju krasnega moža,
ki lahko kupi čas,
ki zna, ki zmore, ki ima,
in ne opazi, ko te ni doma.

Zbudi me za prvi maj!
Zbudi me ko stal bo mlaj!

Veš jaz pa ostajam,
v brezskrbju svojega sveta,
vpet med gostilno,
dom in hladna jutra delavska.

Brez velikih ciljev,
brez lažnih upov in želja,
sanjam pretekle dni,
in čakam jutro praznika,
ki ga še vedno ljubim za oba.

Zbudi me za prvi maj!
Zbudi me ko stal bo mlaj!

I can't stop loving you