Friday, July 20, 2007

Dolina miru




V majceni vasici na obrobju Gorenjske živi zvedav deček ... no, fant ... dobro, recimo mož, ki je ob kronološkem prehodu (ostali atributi "odraslosti" so nekako zamegljeni ... še dandanes) v klan odraslih v dar prejel drobceno kaktejo. Kakteja ni bila nič posebnega. Koreninice je skrivala v lončeni posodici, ki je premogla nekaj ščepcev rjavkaste zemlje posute s kančkom peska za bolj "puščavski" videz. Koreninice so prehranjevale temnozeleno steblo, vrh stebla pa je tičala nesorazmerno velika bučka, posejana z drobcenimi in dokaj zlobnimi bodicami.


Fant ... mož je kaktejo slovesno postavil poleg zbranih del slovenskih avtorjev, ki je že lep čas gojilana posebno vrsto plemenske pršice in bila pri tem celo zelo uspešna. Nekaj časa je še nekako zaznal zeleno prezenco na knjižni polici, nato pa se je njuna interakcija omejila zgolja na dvomesečna zalivanja. Meseci so tekli in iz male kakteje je postopoma rasel velik, krepak in ponosen kaktus. Osamljeno je kraljeval med pisnimi izlivi slovenskih literatov, tuhtal o smislu življenja, osnovah fotosinteze in novih vrstah plemenskih pršic, ki so se mu radostno podile po bodičasti glavi. Sčasoma se je tudi zeleni junak povsem odvadil na vsakršen kontakt s humanoidom, kateremu je bil predan v oskrbo in si ustvaril svoj skromni bivanjski prostor. Pristni zametki neke tople vezi, so se sprevrgli v strogo poslovno sodelovanje - človek rastlini nekaj vode in prostor za eksistenco, rastlina človeku stranske produkte fotosinteze in nove družine pršic ... no, in pa občutek, da poleg vseh živalic, ki so žalostno preminule/pobegnile v lasti oskrbnika, obstaja organska tvorba, ki je v tako hostilnem okolju zmožna preživeti več kot leto dni.


Z leti je fant/mož postal modrejši in bolj zrel (jako pristranska izjava). Počasi je pričel dojemati v kakšnem svetu živimo, kakšne težave pestijo adolescente, čemu služijo ljudje nasprotnega spola in pričel spoznavati skrivnost življenja. V njem je plala življenjska moč, čutil je močno potrebo po tem, da bi naredil nekaj velikega! Toda kaj? Elektrika? Malce pozno. Penicilin? Patentirano. Teleport? Preveč obrabljeno. Super pospeševalnik? V kleti ni bilo prostora ... Vsi projekti so bili rahlo nepriročni. Ko je možak takole nekega dne s koraki meril svojo skromno sobico, z glavno polno misli in srcem polnim nemira, je s kančkom očesa ujel drobec življenja na knjižni polici. Ozrl se je. Stopil do kaktusa in sklenil, da bo polepšal življenje tej božji stvaritvi.


Najprej je z rastline spihal prah. V bližnjo trgovino s kmetijskimi pripomočki (ki res ni daleč) je skočil po večji lonček, pršilko, kromirano zalivalko, indikator vlažnosti, na poti proti domu pa na obronku gozda nastrgal prgišče dehteče prsti. Doma je skrbno presadil zapostavljeno kaktejo, ki je medtem brskala po svojem rokovniku, če ne gre morda za prvoaprilsko šalo, ugotovila, da kaktusi pač ne premorejo rokovnikov in tudi, če bi jih imeli, so bodice rahlo nepripraven ud za vnašanje podatkov, se nato za veliki finale prepričala, da so vse skupaj zgolj sanje nedoločenega pomena in da bi se bilo pametno zbosti z bodico, če bi to omogočala kaktusna anatomija, vendar žal ni. Naš "Gandi" je med tem uspešno našel prijetno sončno lokacijo na okenski polici s prekrasnim pogledom na hrib, ki spominja na slonjo zadnjico (le da je za odtenek bolj zelen in malce bolj poraščen) in hišni dovoz. Življenje našega zelenega borca se je korenito spremenilo. Možak mu je vsak dan potožil o svojih težavah, občasno pa mu je prebiral avtomobilistične revije, vsako drugo nedeljo ga je prestavil pred tv ekran, kjer sta nato skupaj pogledala kakšno dirko F1. Vsak teden je sledilo blagodejno pršenje s povsem novo pršilko in postano vodo sobne temperature, odčitavanje vlažnosti prsti in rahljanje pristnega puščavskega peska ...


Nekega poznega popoldneva je oskrbnik našel kaktus ... na njegovi luksuzni lokaciji ... z ravno prav vlažno zemljo ... toda ... bil je povešen. Naval pozornosti ga je popolnoma zdelal. Steblo je zgnilo in glavica je žalostno omahnila na rob cvetličnega lončka. Kaj je storil!? Kje je naredil napako!? Čemu!? Zakaj nekdo dopušča takšne grozote?


Kaktus pa je spokojno ležal na v puščavskem pesku. Bilo mu je popolnoma vseeno. Čeprav je bil očitno nedružabna sorta kakteje in mu je puščavniško življenje na knjižni polici povsem ustrezalo, je za trenutek okusil obilico rahlo nerodno razporejene pozornosti, ki ga ja povrhu vsega še stala povsem zglednega stebla, brez katerega pač ne gre živeti. Okusil je vse skrajnosti in prvič v svojem fotosintetičnem življenju je lahko rekel ... bi lahko rekle, če bi lahko govoril, da je srečen.