Sunday, November 18, 2007

Junaki



Včasih so junaki pobijali zmaje, lovili volkodlake, preganjali Nemce in se sprehajali po Luni. Danes junaki pred širno javnostjo tekajo po zelenih planjavah, preganjajoč nič hudega sluteče črno-bele mehurje, vijugajočse drvijo po belih strminah, se tlačijo v ozke kokpite in pri 60°C in 850 konji za hrbtom osvajajo gromozanske pokale, natikajo pisane drese sumljivih barv in polni kemičnih preparatov na dveh kolesih švigajo preko gorskih prelazov ... Ljudske množice jih slavijo kot bogove, jim pripisujejo nadnaravne zmožnosti in močno opevajo 0.0000003 % bogastva, ki ga novodobni heroji pred brnečimi TV-kamerami namenjajo za nakup seta zvezkov in barvnih svinčnikov v odročni afriški vasici ...


Za razliko od medijsko poveličevanih šminkerjev obstajajo Junaki, ki bijejo svoje vojne epskih razsežnosti daleč od blišča fotografskih aparatov in rumenega tiska. Junaki, ki z nasmeškom in brez pritoževanja dolga leta prenašajo bolečine, ki jim jih zadajajo vsakodnevni boji in odrekanja. Kljub svojim težavam so bolj širokosrčni kot večina dobrodelnih organizacij, bolj univerzalni od najboljših triatloncev in vse to zmorejo tiho, brez sebičnega pripisovanja zaslug in brez kančka samohvale ... Ko po dolgoletnih bitkah in neštetih humanitarnih akcijah opravijo svoje poslanstvo, po poslednji bitki tiho odidejo. Za seboj pustijo praznino, ki jo poskušamo napolniti s spomini, vtisi in podobami pomešanimi z nešteto vprašanji, besedami in dejanji, ki smo jih hoteli izraziti, pa je za to preprosto zmanjkalo časa.


Veličino Pravih Junakov v celoti dojamemo šele tedaj, ko ti odidejo v nek boljši svet. Svet, kjer lahko brez strahu, omejitev in bolečine uganjajo stvari, ki jih veselijo in obenem še vedno nesebično pazijo na nas - dokaj nemočne zemeljske olupke.