Po sledeh…

Ko se takole malce ozreš na prehojeno pot, si ne moreš kaj (če je stopnja tvojega samozavedanja vsaj malček bolj razvita, kot ona pri navadnem poljskem bramorju), da ne bi spregledal več kot očitne povezanosti nekaterih svojih dejanj. Ne štekaš? Naprimer – če onega dne ne bi porabil 15 minut za iskanje para nogavic, ki bi si bil vsaj malce podoben, bi se tvoje življenje mogoče odvijalo v popoloma drugi smeri. Vsako še tako nedolžno dejanje vpliva na tok dogodkov. Zapre nekatera in odpre vrsto drugih vrat. Vsako sranje, pa naj še tako smrdi, se čez čas (tukaj je jako uporaben kanček potrpljenja) izkaže za odlično gnojilo, iz katerega lahko črpaš hranilne snovi za kasnejše sadove. Kje bi bil, če takrat ne bi storil tega? Kako bi se razvil scenarij življenja, če takrat ne bi iskal zagamanih nogavic? V bistvu ni pomembno. Boli te k… Nikoli ne boš izvedel, kaj bi bilo, če ne bi bilo… Mogoče ti bodo določena poglavja razkrita na koncu predora, vendar me prevevajo močne slutnje, da ti bo tega takrat en mišji kakec mar. Nadvse priporočljivo je torej sprejemati odločitve, ki odražajo tvojo lastno voljo. Zakaj? Si predstavljaš, da se ti v trenutku, ko boš rekel ''Dui'' tvoji fizični pojavi, pred očmi zavrti tvoja celotna pot? Opazuješ glavne akterje, vse pomebne preobrate, omiljene dialoge…na koncu pa se malce počohaš po trebuhu, zabrundaš: ''Pa kdo, hudiča, je tole sploh režiral?'' in malce nezadovoljen odbrziš na višji energetski nivo ali pa še malce postavaš okrog neosvojenih trdnjav in strašiš naključne mimoidoče. Vsak korak je tvoj korak. Ne očetov, ne mamin, ne partnerjev. Sam asfaltiraš svojo pot, sam vklapljaš smernike in križariš po neizčrpnem morju alternativ na poti do svojih ciljev. Če je cilj zgolj muha enodnevnica ali pa kaka hudo generalna reč konec koncev sploh ni pomembno. Dokazano sem prepričan, da dokler vlagaš energijo in napore v določene cilje, se bo celotno stvarstvo obračalo v smeri tvojih ciljev. Cilj in pot sta v tvojih rokah...pod pogojem, da sam obračaš volan, sam poskrbiš za morebitne okvare in pravično podeljuješ kupončke za povzročeno škodo v prometnih nesrečah, ki si jih zakrivil sam.

Teorija zarote

Kot vsako bitje, ki presega inteligentne sposobnosti žepnega kalkulatorja, se tudi meni po glavi plete vprašanje, kaj je namen mojega bivanja na tem našem bolehnem planetu. Čemu sem tu? Zakaj ravno Slovenija? Zakaj sem bel? Zakaj sem falil vso žurko okrog bratstva in enotnosti?... Neskončno morje vprašanj, ki jih tako ali tako brez pravega učinka premetavam po mojih osivelih celicah.Kot prvo se seveda poraja vprašanje našega nastanka - kakšna je verjetnost, da se iz neugledne množice anorganskih spojin razvije takisto neugleden in v mnogo pogledih primitven organski dvonožni kupček? Zanemarljiva! Nekako iz tega kar sami po sebi izhajata dve tezi - bodisi nas je ustvarila neka vsemogočna sila, ki ima z nami strašansko pomebne plane ali pa smo zgolj imeli salamensko srečo. Slednjo predpostavko lahko takoj črtamo, saj glede na to, da iz nič ni nič potrjuje Prabiti, zato se bom sedajle osredotočil predvsem na to, kar je obstajalo pred vsem.
Večna Megasila se je nekega daljnega dne po jutranjem joggingu počutila na moč kreativno in se je odločila, da si ustvari kupček črnine z mnogo lučkami, ki jih obkrožajo bolj ali manj motivirane bunkice raznoraznih sestav in agregatnih stanj. Ker je bila ideja očitno premalo kompleksna, je Prasila bunkice poselila z raznoraznimi n-nožnimi/krilatimi/plavutastimi kreaturami (osebno sem pristaš teorije o življenju na ostalih planetih). Vprid lažje predstave bom tokrat zanemaril ostale planetarne sisteme in se osredotočil zgolj na našo Geo. Ko je bila osnovna infrastruktura izdelana, je stvaritelj pričel malo eksperimentirati z raznoraznimi oblikami rastja in življa. Če je bilo akcije premalo je na Zemljo poslal kak asteroid z visokofertilnimi mikroorganizmi, če je bilo akcije preveč, je na Zemljo takisto poslal malce večji asteroid, ki je dokaj uspešno odpihnil tretjino poloble (ki se je nato ustalila kot naravni satelit) in pomoril 90% najbolj nadležnih prebivalcev. Po nešteto bolj ali manj uspešnih poizkusih, so snovalčeve zahteve dokaj uspešno izpolnjevali lahno predimenzionirani reptili, vendar je tudi te iz bogvekaterih razlogov pokončalo vesoljsko kamenje in nastopila je doba sesljajočih kosmatincev. Tu pa se je zadevščina pričela zapletati.
Očitno nas je Pradeda obdaril z mnogo večjim potencialom, kot vse naše predhodnike (vsaj tako si radi umišljamo), obenem pa se je izkazal bodisi za možakarja z zelo nenavadnim smislom za humor, bodisi z malček sadističnimi vzgibi. Najprej je bil ultrasuperduper vrt, ki je gostil prvo gospodinjstvo na Zemlji (prepodstavljam, da dinozavri besede gospodinjstvo niso pojmovali kot mi). Šefe je nato obema prebivalcema dal polna pooblastila, obenem pa je v vrt poslal pretkanega reptila in na sredo postavil strašno drevo resnice... S kakšnim namenom? Tako ali tako je vedel, da bosta uboga zakonca rabutala sadje (konec koncev je pač vsemogočen), on pa je celotno zadevščino zamaskiral tako, da se bo celotno človeštvo sekiralo do konca svojih dni (beri: do padca naslednjega asteroida) in si očitalo, da je pač zasralo že v samem začetku. In kaj je na to storil upravnik? Dejal je:"Banda dvonožna, celo življenje bo kot babje gate - kratko in krvavo. Če boste kljub vsem nadlogam, ki vas bodo pestile ostali pošteni in se držali 10-ih zapovedi, boste po bridkem koncu romali v nebesa, drugače pa se boste cvrli v peklenščkovem zabaviščnem parku. Povrhu vsega se me morate vsak dan vsaj malce spomniti - vendar ne med preklinjanjem - in vsako nedeljsko jutro posvetiti meni!". Ok, tale princip me nekako ni prepričal - da neka tako mogočna sila potrebuje pozornost nekih primitivnih na ogljiku bazirajočih bitjec, ki bodo v 2.000 letih ekspanzije nadvse uspešno zj... planet? In da bo povrhu še štela, kolikokrat na dan bo sleherni izmed nas rekel besedo na "P" ali "K" in to skrbno beležilo v finalno bilanco (si predstavljate, kolikšna administracija bdi nad nami?)? Dvomim. Božanstva imajo svoje probleme (predvidevam) in verjetno svoj čas posvečajo ravno tem.
Da torej zaključim tale uboren sestavek - priznavam obstoj boga oz. višjega božanstva. Priznavam filozofijo, da se dobro vrača z dobrim (vsaj dolgoročno) in zavračam idejo usode in naključij. Zavračam filozofijo kopičenja bogastva in političnega vpliva, medtem ko dve tretjini sveta razmišlja, kdaj bo lahko naslednjič zaužila kak obrok, zlasti pa zagovarjam idejo poslušanja samega sebe in ravnanja po svojih občutkih.