Zakonitosti vrednotenja sodčkov črne lepljive tekočine, naravno pridelane iz mrtvih dinozavrov, so v zadnjem času dobile popolnoma nove razsežnosti in po gibanju spominjajo na sramno uš, katere motorične sposobnosti omogočajo zgolj gibanje navzgor. Kdo je kriv? Kdo bi vedel. Sledeča zgodbica je zgolj plod moje izrojene domišljije in vsakršna podobnost z realno situacijo je zgolj naključje…
Pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in ne ravno toliko vodami ždela celina zglednih dimenzij, ki jo je po (vedno bolj) nasrečnem naključju odkril možak, ki se je upiral prepričanju, da je zemlja zgolj dvodimenzionalen predmet v vesolju. Po prvi interakciji z »naivnimi« domorodci omenjene celine, so slednji po zaslugah olikanih in civiliziranih prišlekov dokaj uspešno izumrli (kar, upoštevajoč današnje stanje, sploh ni bila tako napačna odločitev). Novi prišleki so nato z veseljem pos(i)elili nove parcele in pričeli z izkoriščanjem naravnih virov…in jih skonzumirali v pičlih 500 letih. Kaj sedaj? Recept je preprost – izumiš produkt imenovan »demokracija« in ga s prepričljivo oglaševalsko kampanjo, ki vključuje veliko protiterorističnih groženj in veliko v maskirno obleko odetih možičkov, ki se potikajo po širnem svetu in ljudi prepričujejo v pravičnost demokracije. Povsem slučajno se ti zeleni možički v svojih hi-tech pretepaških prevoznih sredstvih potikajo prav po deželicah, kjer na dan uhajajo reciklirani prazgodovinski megareptili (dinozavri). Slednje za to zadolženi možakarji polovijo v male sodčke (lahko tudi večje ladje), ki jih nato prizadevno skladiščijo v suhem in temnem prostoru, kjer se medijo, dokler niso godni za prodajo. Večina prebivalcev preostalih celin (še zlasti oni, ki so zgoraj omenjeno nebodijetreba celino odkrili) nima možnosti dostopa do opevane črne tekočine, ki dobesedno poganja svetovno ekonomijo (in prevozna sredstva zelenih možičkov), oziroma ima dostop vedno bolj omejen. Cene sodčkov tako rastejo, demokraciji je zadoščeno, najbolj slaven farmer sveta pa se veselo krohota v brk svetovni populaciji ekonomskih analitikov. Do sem vse lepo in prav…
Vendar ima pretkani plan eno drobceno napako, ki so jo spregledali tudi možički, ki niso odeti v zelene uniforme in se ne potikajo po svetu – cena pogonskega eliksirja se vztrajno veča tudi pri njih. Res, da je še vedno smešno nizka, je pa za njihove razmere nemaren poseg v osebne pravice slehernega državljana in je malce spremenila njihov pogled na dobrodušno izpuščanje toplogrednih plinov in preziranje določenih papirčkov iz Kyota. Torej, obstoj neke pravične višje sile niti ni tako vprašljiv…
Posts
