Thursday, June 21, 2007

Krške ježe


Nedaleč od izvira dolenjskega bisera leži majhna vasica. Drobceno jato idiličnih hišic z ene strani obdajajo poraščeni griči, na drugi strani pa se bohotijo travniki in polja, ki črpajo svojo rodovitno moč iz plodnih teras, ki jih je skozi dolga tisočletja pojila reka Krka. Skorajda nemogoče je, da bi karkoli zmotilo spokojnost, ki razprostira svoj plašč nad tem biserom vaške arhitekture. Skorajda nemogoče... Pa vendar je vasica nedavno tega živela v smrtnem strahu.

Prebivalci, ki so brez večjih težav kljubovali Rimljanom in Turkom in so ponosno prestali vse vojne vihre, ki so divjale skozi našo deželo, se še vedno z grozo v očeh spominjajo obdobja, ko je po okoliških gozdovih lomastila rogata zverina. Težko bi jo opisali kot žival. Čeprav jo je povrgla domača mlekarica, se je v tem štirinožnem minotavru skrivalo več. Bil je zvit in pretkan. Strah vzbujajoči nikakor nista bili zgolj njegova pojava ali surova moč. Ne, ne. Njegova resnična moč se je skrivala za njegovim prodornim pogledom. Zdelo se je, kot bi razumel vsako besedo, vsak gib in vsako najmanjšo kretnjo...vraga, zdelo se je, da ogromna kosmatina bere misli! Vsako bitje, ki je po spletu nesrečnih okoliščin, ali zgolj po službeni dolžnosti zašlo v hlev, kjer je prebivalo to štirinožno mukajoče zlo, je v zraku čutilo njegovo premoč. V prostoru je bilo čutiti napetost in nakopičeno energijo. Z vsakim dne, ko je žival rasla in še bolj izostrovala svoj um, je napetost naraščala in pričela siliti iz svoje zatohle ječe.

Trenutek oskrbnikove nepazljivosti, ko zaradi hudičeve kapljice ni dobro zapahnil vrat hleva, bo za vedno ostal vtisnjen v srcih vaščanov. Zlo, ki je potrpežljivo čakalo na svojo zlato priložnost je zakorakalo na prostost in pri priči zavladalo vasi, ter okoliškim gozdovom in travnikom. Ljudje so se zaklepali v hiše, življenje je povsem zamrlo in vasica je otrpnila v dolgem, mračnem obdobju. Kdove kako bi se stvar končala, če peščica klenih rodobljubov ne bi vzela stvari v svoje roke.

Zgodaj zjutraj, ko je zver počivala v bližnjem grmičevju, so se zbrali v vaški gostilni. Najglasnejši je bil oskrbnik zveri, ki je zbrane veljake prepričeval, da je živinče nepremagljivo. Vsi so nemo gledali v svoje kozarce in srebali eliksir moči in poguma. Po zadostni količini rujne kapljice, je v njihovih venah zaplala uporniška kri. Župan je stopil na stol in se opotekaje povzpel na sredo mize. Z enim sami silnim zamahom gumijastega obuvala je pometel z mize vso navlako, ki bi ga utegnila ovirati pri njegovem nagovoru. Ozrl se je po navzočih in naštel ducat mož. Z mrkim zadovoljstvom je njihovo pozibavanje raztolmačil kot primerno mero poguma za podvig, ki ga je sam dolge ure koval na domačem zapečku. Možje so ga spoštovali - bil je izobražen in njegova krepka postava je zasenčila doberšnji del Maršalovega portreta, ki je že dolga leta budil spomine na minule zlate čase.

Župan je stopil v razkorak in naslonil svoje močne dlani na svoje boke. Ozrl se je pod strop, s pogledom ošinil 20 vatno žarnico Elektronike Velenje, ki je brlela v kotu pod stropom, za trenutek postal na pajčevini, kjer se je Pozidni Matija gostil s posmrtnimi ostanki zajetne vešče, pomislil, da bi bil že čas za menjavo jermena na njegovi Bečeski in se končno zastrmel v zbrano druščino. Počasi, korak za korakom jim je razložil svoj drzni načrt. Ujeli bodo zver!

Krčmar je pred odhodom vsakemu od njih namenil še šilce krepkega in jim voščil vso srečo. Možje so zakoračili v poletni večer. Z županom na čelu so se v rahli amplitudi opotekli do bližnjega grmovja, kjer je počivala goveja zver (registrirana, kakopak). Počasi in nadvse tiho so se razporedili okrog grmovja in žival obkolili. Nato so zagnali peklenski trušč! Mladi bik je šinil pokonci in v njegovih očeh je bilo prvič moč zaslediti strah. Po uvodnem šoku se je žival zbrala in jo ucvrla proti najmlajšemu članu obroča. Župan je najmlajšega v zadnjem hipu rešil pred grozovito smrtjo dveh organskih rogovil. Obroč je bil pretrgan in bik znova na prostosti. Prvotni načrt je padel v Krko. Župan je kot blisk zaklical trem možem naj mu sledijo in s seboj potegnil še najmlajšega. Izbranci so stekli za štirinogim kosmatincem, preostali pa so varovali vas. Bik jo je mahnil na odprto proti obrobnim travnikom. Gazil je posušeno seno. Možje za njim so mu (skoraj) neutrudno sledili po terasastem terenu. Najmlajšega člana je župan poslal naprej. Bil je mlad možak, urnih nog in bistrega pogleda, ki je v krčmo prišel med zadnjimi. Mladenič je lahkotno preskočil ježo, ki je ločevala dve terasi. Preostali štirje možje so mu sledili. Prva ježa, in stranski učinki krčmarjevega eliksirja so zahtevali svoj davek. Pred očmi zgroženega župana sta v prazno omahnila dva junaka. Ježa je bila preprosto preveč zahrbtna. Preživela nista mogla pomagati. Stežka sta premostila smrtonosno tektonsko prepreko in jo ubrala za mladeničem in bikom.

Fant je počasi, toda vztrajno dohiteval žival. Uspel jo je zgrabiti za rep. Bik se je upiral, toda mladenič se je oklepal kosmatega štrclja kot bi mu šlo za življenje (lahko bi rekli, da mu je dejansko šlo za življenje). Vedel je, da bo po njem, če izpusti rep. Smrtni boj je trajal nekaj minut. Ko so fantu že pohajale moči, se je iz teme prikazala mogočna županova postava. Z mogočnimi rokami je prijel žival okoli vratu in se z vso težo naslonil nanjo. Bik je omahnil. Jeklenemu prijemu se preprosto ni mogel zoperstaviti. V smrtnem strahu je žival otrpnila. Kmalu so prihiteli ostali možje. S skupnimi močmi so zlo, ki jih je tako dolgo ustrahovalo, strpali v oskrbnikov hlev in v malo vasico povrnili veselje.

Vzhodno od raja


Avtomobilizem bi mirno lahko označili za najbolj pristransko dejavnost. Čemu?

Stavim rezervne ključe mojega superstroja da vsaj 90% slovenskih uporabnikov avtomobilov prisega na svojo omiljeno znamko in njene pregovorne lastnosti ali vsaj njeno ožje geografsko-politično okolje in kljub dejstvu, da se avtomobili spreminjajo, bo za nekatere ''Švaba'' vedno sinonim za zanesljiv, robusten in klasično zadržan, '' Italijan'' je izdelek, ki mu je zavoljo njegove lepote in karizme oproščena marsikatera napaka, ''Francoz'' ustreza svoji geografski legi (je nekje med Nemčijo in Italijo), ''Samuraji'' dišijo po zanesljivi športnosti z nekako nerazumnimi oblikovalskimi prijemi, ''Korejci'' so poceni, ''Rus'' je najboljši za v ''hosto'', ''Američana'' pa tako ali tako ne bomo nikoli povsem doumeli.

Dejstva, da ''Korejci'' že dolgo niso več tako poceni, da ''Samuraji'' na testih zanesljivosti in kakovosti že lep čas klestijo po ''Švabu'', da ''Italijani'' niso zgolj lepi in da bomo čez kako desetletje ''Američane'' mogoče celo spregledali, imajo premajhno težo za kakšna korenita rušenja mitov in legend.