Silvesterski Poljub

Oda "vozniku"

Hvala možakarju nekoliko neandertalskih potez (neandertalcem se iskreno opravičujem, vendar gre res zgolj za vizualno podobnost in nikakor ne podcenjujem njihovih miselnih percepcij) in črnih las, ki mi je popestril današnje križarjenje po ljubljanski obvoznici.

V trenutkih, ko sem belih členkov krčevito stopical po pedalu za zavore, teptal hupo in obupano iskal vrzel med betonskim blokom na levi in germanskim štirikolesnim prevoznim sredstvom, ki je name pritiskalo z desne strani, sem skoraj občutil prag razsvetljenja. Ko je bila situacija že tako brezupna, da sem skoraj slišal pokljanje pločevine in resno razmišljal, de bi poskusil s tehniko mižanja (bojda je na moč učinkovita), se je moj stroj smrti končno dovolj ustavil, da je moj nadebudni cestni prijatelj, čigar mišljenjske sposobnosti bi lahko ponazoril z vzporedno vezavo sedemnajstih diod (za obnašanje mravelj jih potrebujemo 23), do konca izpeljal svoj prehitevalni manever. V navalu adrenalina in presenečen nad dejstvom, da je nekdo lahko tako refleksno nadarjen, da trmasto vztraja pri svojem početju kljub nekajsekundnemu vpitju francoske troblje za svojim levim ramenom in svoje početje malce kasneje tudi zgledno brezbrižno konča, sem zlomka dohitel...Panoramski pogled skozi moje prednje desno steklo je razkril v začetku omenjeno kreaturo, ki se je lahkotno ubadala s svojim mobilnim telefonom, namesto opravičila za profesionalno reakcijo in izgubljene mesece življenja, pa se je dotični osebek pričel razburjati...ZAKAJ ŽE!?

Predragemu trogloditu zato voščim vesele praznike, za darilo pa naj mu dedek Mraz in Božiček njegovega MODREGA ŠTIRIVRATNEGA PASSATA z registrsko oznako GO C9 - 845 zatlačita tako globoko v njegov izpušni sistem (voznikov), da ga ne bo mogel več uporabljati.

Bratovščina Pognanega majstra

V času, ko zorijo češnje in ko se poletje prelomi in prične svoj lahni drnec proti nevzdržno visokim temperaturam, je pravšnji čas, da se naša bratovščina "Pognanega majstra" odpravi dvokolesnim prigodam naproti.

Vsakoletni ritual se tokrat pričenja na dokaj zanikrni železniški postaji(ci) zgledno majcenega evropskega mesteca. Pod vznožje mestnega griča, na katerem domuje bojda najdražji tekoči meter motorizirane vzpenjalne konstrukcije, prva prisopihata Mrtn in Radman - prašna in preznojena od dolge poti, ki ju je po nevarnih kolesarskih poteh pripeljala iz daljnih Črnuč, Bergerja pa na postajo dostavi multizemljan Vinc.

Zbrana druščina po zmerno obsežnem plenilskem pohodu gastronomske narave taktično zasede vogalno mizo bližnjega bifeja in ob kokti in spominih na pretekle odprave čaka preostanek bratovščine. Pridruži se jim celotni dolenjski odred, v sestavi vsestranskega športnika Francija, novopečenega upokojenega vinogradnika Karla, brhke Dolenjke Urše, ter omladinca Miškota, ki se po krajšem železniškem tranzitu skupaj z otovorjenimi dvokolesnimi bolidi izkrca iz Šentviškega Expresa. Po slovesni podelitvi vozovnic (za katere so odšteli ugodnih 41€), sledi invazija na vlakovno kompozicijo Ljubljana - Dunaj. Bratovščino sprejme udobje pilotskih sedežev, kjer 6 ur prebijejo v prešerno složnem ozračju, ki ga prijetno dopolnjuje prehranjevanje, spanec, tortura MP3 priprav in nadlegovanje nič hudega slutečih potnic.

Prihod na Dunaj mine v znamenju iskanja kontaktne osebe s partizanskim imenom "Andrej", ki takoj zatem povede na nočnem kronometru po ulicah Dunaja. Cilj etape v boksih študentskega hostla, kjer naši jekleni vranci ležejo k počitku, 5 minut za higijeno (ki sledijo 20-minutnemu praznjenju telesnih prebavnih traktov) in plenilski pohod po nočnem Dunaju.

Ker so naši folklorno obarvani sosedje jako marljiv narod, ki vstaja zgodaj in ... tako je - hodi zgodaj v posteljo, je edina rešilna bilka balkanski kiosk, čigar poliglotski šefici z vmesnim "Zis oder šarf?" postrežeta z "Dva weisser wurst sa kečapom i zenfom", za pičlih "Cvaj ojro zibcih".

Uspešen dan druščina sklene v baznem taboru, kjer ob zvokih Cece, ki se razlegajo iz sosednjega apartmaja, utonejo v spokojen spanec.

Tečem skozi čas ...

Junaki

Včasih so junaki pobijali zmaje, lovili volkodlake, preganjali Nemce in se sprehajali po Luni. Danes junaki pred širno javnostjo tekajo po zelenih planjavah, preganjajoč nič hudega sluteče črno-bele mehurje, vijugajočse drvijo po belih strminah, se tlačijo v ozke kokpite in pri 60°C in 850 konji za hrbtom osvajajo gromozanske pokale, natikajo pisane drese sumljivih barv in polni kemičnih preparatov na dveh kolesih švigajo preko gorskih prelazov ... Ljudske množice jih slavijo kot bogove, jim pripisujejo nadnaravne zmožnosti in močno opevajo 0.0000003 % bogastva, ki ga novodobni heroji pred brnečimi TV-kamerami namenjajo za nakup seta zvezkov in barvnih svinčnikov v odročni afriški vasici ...

Za razliko od medijsko poveličevanih šminkerjev obstajajo Junaki, ki bijejo svoje vojne epskih razsežnosti daleč od blišča fotografskih aparatov in rumenega tiska. Junaki, ki z nasmeškom in brez pritoževanja dolga leta prenašajo bolečine, ki jim jih zadajajo vsakodnevni boji in odrekanja. Kljub svojim težavam so bolj širokosrčni kot večina dobrodelnih organizacij, bolj univerzalni od najboljših triatloncev in vse to zmorejo tiho, brez sebičnega pripisovanja zaslug in brez kančka samohvale ... Ko po dolgoletnih bitkah in neštetih humanitarnih akcijah opravijo svoje poslanstvo, po poslednji bitki tiho odidejo. Za seboj pustijo praznino, ki jo poskušamo napolniti s spomini, vtisi in podobami pomešanimi z nešteto vprašanji, besedami in dejanji, ki smo jih hoteli izraziti, pa je za to preprosto zmanjkalo časa.

Veličino Pravih Junakov v celoti dojamemo šele tedaj, ko ti odidejo v nek boljši svet. Svet, kjer lahko brez strahu, omejitev in bolečine uganjajo stvari, ki jih veselijo in obenem še vedno nesebično pazijo na nas - dokaj nemočne zemeljske olupke.

Za Robija

Ko bom umrl,
ne morite rož v moj spomin,
venca ne nosite, kaj naj z njim?
Brez solza v življenju sem se res lepo imel,
mnogo več presmejal, kot trpel.
Ko bom umrl,
naj pošten oštir za liter da,
da lahko nazdravi druščina.

Ko bom umrl,
kdor me je imel vsaj malo rad,
z mano naj se veseli takrat.

Ko bom umrl,
stopil čez prag in napotil se v tunel,
na drugi strani čaka me hotel.
Svetlobo novo s polno dušo bom zajel,
prebujen domov prišel.

Ne bom umrl,
le spremenil se bom spet,
kot v vodo stopi se led.
Ne bom umrl ...

Takrat izvedel bom odgovore na ducate vprašanj.
takrat bom razumel podobe iz mojih sanj,
srebrno nitko, ki me več ne veže,
ker do tja ne seže.
Ne žalujte,
za olupkom, ki bo tu ostal,
takrat bom že na varnem spal.

Ko bom umrl, ne bom umrl ...

(A. Šifrer)

Največji

Ko F1 še ni bila domena prepotentnih šminkerjev, ko so se dirke odločale na dirkališču in ko so aluminijaste konzerve s 1400 KM nudile bore malo zaščite ...

Odpravljanje

Ljudje smo v določenih pogledih tehnološko zelo napredna rasa ... v določenih pogledih ... v veliki večini ostalih pogledov pa naša življenja kljub digitalnim ročnim uram in baterijskim vrtalnikom v največji meri upravljajo zanemarljive količine aminokislin. Malo verjetno? No ... Julij Cezar, Napoleon, Bill Clinton - sami karizmatični in vplivni ljudje, ki so odločno obvladovali parcele spodobnih velikosti in ... klonili pod pritiskom svojih aminokislin ... no, na te aminokisline so vplivale aminokisline v lasti "onih drugih" prebivalcev našega malega planeta ... mogoče bi zadevo močno olajšal, če bi preprosto napisal "prebivalk" ... ok, da ne bo kakšnih nejasnosti recimo, da so tudi največji podlegli čarom žensk. In če ta drobcena nevšečnost spodnese može tolikšnih veličin, čemu ne bi pustošila tudi po mikrokozmosu povsem vsakdanjih testosteronsko obarvanih homo sapiensov? Pa poglejmo ... recimo mojega znanca ... prijatelja ... ali bolje človeka, ki sem mu na nek način zelo blizu.

Možakar je v svojih letih (roko na srce jih nikakor ne kaže toliko, kot mu jih je statistično dodeljenih) zavoljo aminokislin doživel marsikateri nepozaben trenutek, marsikatero izkrcanje v Normandiji, mnogo odprav na severni tečaj, še več iskanj skritih zakladov in nešteto neuspelih poizkusov in projektov odprav na 6. največji planet našega osončja. Bilanca? Mnogo mrtvih, še več ranjenih, kup izgubljene, uničene in polomljene opreme, zajeten kupček zapravljenih finačnih sredstev, spodobna količina časa, kopica fotografij in zlat prstan, ki ga je povsem povprečen vodotok odnesel novim dogodivščinam naproti ... no, nekako ne moremo mimo predalnikov polnih izsledkov raziskav, poročil s terena, dnevnikov in vzorcev. Prvotne iluzije romantičnih odprav k vznožju piramid so stvar preteklosti, projekti prihodnosti so začrtani bolj realistično in preudarno. Spisek potrebne opreme je vsako leto daljši, člani odprave vedno bolj izkušeni, zavarovalne vsote pa se z vsako odpravo večajo sorazmerno z okopi in obzidji. Možnosti nepredvidenih dogodkov in večjih izgub so tako minimalne ... heh ... od minimalnih do ničnih je žal še vedno zelo dolga pot, gotovih zaključkov pri tovrstnih "hobijih" pa tako ali tako ni.
Odprave, ki bi se jih naš raziskovalec lotil je vedno manj. Če kakšna kaže najmanjše znake obetavnosti, jo naš Amundsen v slogu "bolje preprečiti, kot zdraviti" zapusti v prvem baznem taboru ...

Naravnost ironične so odprave, ki bi se jih z veseljem lotil. Odprave, za katere čuti, da bi ga izpolnile, umirile, ga prisilile, da za dolgo, dolgo časa pospravi safari klobuk, daljnogled in kaki hlače. Kje je tu ironija? Ponavadi ... večinoma ... v 99% so se takšnih projektov ravno pred kratkim lotili raziskovalci, katerih namen ni bil ravno znanstven - proračun so porabili v lastno zadovoljstvo in dokaj uspešno preslepili celotno ekipo s sponzorji vred. Vodstvo odprave obupno išče novega raziskovalca in prvotni razgovori so na moč obetavni, okopi padejo, priprave stečejo, vrne se kanček začetniškega navdušenja in potem sledi dokaj pogost in vedno bolj predvidljiv krizni sestanek v slogu: "Gospod Jones, žal posedujte preveč odličnih in pozitvnih lastnosti - naša odprava si ne zasluži tako eminentne osebnosti ... vajeni smo delati s povsem povprečnimi raziskovalci in veliko skromnejšimi sredstvi ... razumite, niste krivi vi, krivi smo mi." ali pa mogoče: "Gospod Jones, med pripravami kažete preveč navdušenja nad celotno rečjo ... nismo pripravljeni na ljudi, ki bi se v celoti posvetili temu projektu, zato bi bilo (zavoljo vas) bolje, da sodelovanje prekinemo. Seveda pa bi radi z vami ostali v kontaktu, če se kasneje zadeve obrnejo kako drugače ...".

Očitno dandanes raziskovalci, ki ne iščejo izpolnitve lastnega ega, temveč zgolj čisto iskanje "višje resnice" niso več zaželjeni. Očitno je napočilo obdobje brez princev na belih konjih, princese v zaklenjenih v grajskih stolpih pa so povsem vajene, da jim njihovi "rešitelji", delajo družbo preko mobilnega telefona (eleganten način, kako se izogniti pobijanju nadležnih reptilov in plezanju po spolzkih grajskih zidovih).

Kaj torej ostane srčnim starodobnim pustolovcem? Klet naravoslovnega muzeja, omare zapiskov, zaprašeni arhivi, oguljene safari hlače, neuporabni okopi, visoke zavarovalne premije in upanje, da Atlantida resnično obstaja.

Gorivo je zakon!

Zakonitosti vrednotenja sodčkov črne lepljive tekočine, naravno pridelane iz mrtvih dinozavrov, so v zadnjem času dobile popolnoma nove razsežnosti in po gibanju spominjajo na sramno uš, katere motorične sposobnosti omogočajo zgolj gibanje navzgor. Kdo je kriv? Kdo bi vedel. Sledeča zgodbica je zgolj plod moje izrojene domišljije in vsakršna podobnost z realno situacijo je zgolj naključje…

Pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in ne ravno toliko vodami ždela celina zglednih dimenzij, ki jo je po (vedno bolj) nasrečnem naključju odkril možak, ki se je upiral prepričanju, da je zemlja zgolj dvodimenzionalen predmet v vesolju. Po prvi interakciji z »naivnimi« domorodci omenjene celine, so slednji po zaslugah olikanih in civiliziranih prišlekov dokaj uspešno izumrli (kar, upoštevajoč današnje stanje, sploh ni bila tako napačna odločitev). Novi prišleki so nato z veseljem pos(i)elili nove parcele in pričeli z izkoriščanjem naravnih virov…in jih skonzumirali v pičlih 500 letih. Kaj sedaj? Recept je preprost – izumiš produkt imenovan »demokracija« in ga s prepričljivo oglaševalsko kampanjo, ki vključuje veliko protiterorističnih groženj in veliko v maskirno obleko odetih možičkov, ki se potikajo po širnem svetu in ljudi prepričujejo v pravičnost demokracije. Povsem slučajno se ti zeleni možički v svojih hi-tech pretepaških prevoznih sredstvih potikajo prav po deželicah, kjer na dan uhajajo reciklirani prazgodovinski megareptili (dinozavri). Slednje za to zadolženi možakarji polovijo v male sodčke (lahko tudi večje ladje), ki jih nato prizadevno skladiščijo v suhem in temnem prostoru, kjer se medijo, dokler niso godni za prodajo. Večina prebivalcev preostalih celin (še zlasti oni, ki so zgoraj omenjeno nebodijetreba celino odkrili) nima možnosti dostopa do opevane črne tekočine, ki dobesedno poganja svetovno ekonomijo (in prevozna sredstva zelenih možičkov), oziroma ima dostop vedno bolj omejen. Cene sodčkov tako rastejo, demokraciji je zadoščeno, najbolj slaven farmer sveta pa se veselo krohota v brk svetovni populaciji ekonomskih analitikov. Do sem vse lepo in prav…

Vendar ima pretkani plan eno drobceno napako, ki so jo spregledali tudi možički, ki niso odeti v zelene uniforme in se ne potikajo po svetu – cena pogonskega eliksirja se vztrajno veča tudi pri njih. Res, da je še vedno smešno nizka, je pa za njihove razmere nemaren poseg v osebne pravice slehernega državljana in je malce spremenila njihov pogled na dobrodušno izpuščanje toplogrednih plinov in preziranje določenih papirčkov iz Kyota. Torej, obstoj neke pravične višje sile niti ni tako vprašljiv…

Wild Horses

Male zverinice

Med nami živi veliko malih ljudi. Male nemirne frnikule, polne divjih, nenavadnih, hudomušnih in posrečenih zamisli, ki nas vedno znova hote ali nehote spravljajo v smeh. Prisrčni nepopisani listki papirjev, ki z drobnimi stopinjami željno zbirajo znanje in izkušnje, ki jih bodo kasneje uporabili za korake življenja. Njihove težave so enake našim - odlomljeno kolo najljubšega avtomobilčka se po katastrofalnih razsežnostih mirno kosa s slovensko - hrvaškimi obmejnimi incidenti, odhod male oklepljene živalice z imenom Alfred v večnost pa majčkene zemljane prizadane kot izguba najboljšega prijatelja. Bistvo otroštva je iskreno veselje in žalost nad malimi stvarmi velikega pomena. Bistvo "odraslosti" je potlačeno in prirejeno dojemanje stvari, za katere mislimo, da so velike. Z leti privzamemo vzorce, ki nas uspešno skrivajo v sivem povprečju norm obnašanja in s pomočjo sveta "odraslih" korak za korakom pokopavamo otroka v sebi. Se še iskreno veselimo malih pozornsoti? Še željno in nestrpno pričakujemo Dedka Mraza? Polšji kakec!

Pomagajmo malim zvedavim in nadvse dojemljivim zverinicam, da bodo ohranile bistvo svoje razigranosti in radoživosti vse življenje. S premišljenimi in dobrodušnimi priporočili jih usmerjajmo na pota, kamor si želimo, da bi pred leti kdo usmerjal nas brez vcepljanja strahu. Smejmo se z njimi, jokajmo z njimi, skupaj enakovredno razglabljajmo skrivnosti našega življenja in ne podcenjujmo njihovega malega sveta velikih razsežnosti. Pomagajmo jim ohraniti bistvo otroštva vse življenje.

Superheroji

Superman, Spiderman, Batman, Catwoman... Ok. So na videz običajni ljudje, ki se za hobi oblačijo v oprijete drese in nase natikajo stilsko dovršene krinke. Zakaj? Če si medijsko tako izpostavljen je hudičevo težko ohraniti zasebnost in namesto da bi to breme v slogu sodobnih zvezdnikov reševali z alkoholom, drogami in objavljanjem kolumen v ženskih tabloidih superjunaki pač poiščejo primerno najlonko, si jo zadegajo na obraz, nadenejo si nadvse besen izraz, malček makeupa in že letijo/tečejo/drvijo na kraj zločina. Ko je dobro delo opravljeno, zopet skočijo v bližnjo telefonsko govorilnico in se preobrazijo v povsem običajnega zemljana. Brez stresa, brez pričakovanj in pritiskov javnosti, brez medijske izpostavljenosti. Svojo krinko namenoma snamejo le za kako žensko/moškega (odvisno do spola in spolne usmerjenosti), ki jim je ob reševanju ljudi z obstalih tekočih stopnic padel v oči, izbranec pa bo identiteto svojega partnerja tako ali tako čuval za ceno ljubezni.

Do sem vse lepo in prav. Malce me begajo nindže želve ... Saj veste - dva metra velike dvoživke, ki se bašejo s pico in obladajo borilne veščine, so zelene barve, za mentorja pa so si izbrali ogromno podgano?

Torej. So zmutirane želve, njihova veščina bojevanja je nezemeljska, so neranljivi, dolgo živijo (pač želve) in so prijazni, ker pretepajo nepridiprave ... in imajo krinko ... Tukaj pa postanem malce zbegan - kaj hudiča ninje želve potrebujejo krinko!? Da jih sodelavci na delovnem mestu ne prepoznajo? Da jih na dopustu ne obletavajo horde oboževalk? Pomoje je na dvometrskem oklepljenem dvonožcu zelene barve, ki se sprehaja po Čopovi, lila trak, ki ga ima poveznjenega čez oči zadnja stvar, ki izgleda sumljivo. Si predstavljam kakega Mikelandžela, ko se po uspešnem dnevu v katerem je kar 3,5-krat rešil svet gotovega propada, vrne domov k ženi, si pred vrati sname naglavno prevezo, skrije nunčake za najbližjo lončnico, se vrže na vse 4 in si v usta zatlači list solate. Odpre vrata, se zvrne na kavč in ženi cel večer tožari o težavah, ki mu jih je celo dopoldne povzročal zasušen Edigs, medtem ko se na TV-ju vrti aktualni "ekšnfutiđ" kjer 4 "zamaskirane" želve pretepajo hordo mutantov z negativnim vedenjskim vzorcem ... In žena mirno kupi celotno pisarniško štorijo ... Yeah right!

Dolina miru

V majceni vasici na obrobju Gorenjske živi zvedav deček ... no, fant ... dobro, recimo mož, ki je ob kronološkem prehodu (ostali atributi "odraslosti" so nekako zamegljeni ... še dandanes) v klan odraslih v dar prejel drobceno kaktejo. Kakteja ni bila nič posebnega. Koreninice je skrivala v lončeni posodici, ki je premogla nekaj ščepcev rjavkaste zemlje posute s kančkom peska za bolj "puščavski" videz. Koreninice so prehranjevale temnozeleno steblo, vrh stebla pa je tičala nesorazmerno velika bučka, posejana z drobcenimi in dokaj zlobnimi bodicami.

Fant ... mož je kaktejo slovesno postavil poleg zbranih del slovenskih avtorjev, ki je že lep čas gojilana posebno vrsto plemenske pršice in bila pri tem celo zelo uspešna. Nekaj časa je še nekako zaznal zeleno prezenco na knjižni polici, nato pa se je njuna interakcija omejila zgolja na dvomesečna zalivanja. Meseci so tekli in iz male kakteje je postopoma rasel velik, krepak in ponosen kaktus. Osamljeno je kraljeval med pisnimi izlivi slovenskih literatov, tuhtal o smislu življenja, osnovah fotosinteze in novih vrstah plemenskih pršic, ki so se mu radostno podile po bodičasti glavi. Sčasoma se je tudi zeleni junak povsem odvadil na vsakršen kontakt s humanoidom, kateremu je bil predan v oskrbo in si ustvaril svoj skromni bivanjski prostor. Pristni zametki neke tople vezi, so se sprevrgli v strogo poslovno sodelovanje - človek rastlini nekaj vode in prostor za eksistenco, rastlina človeku stranske produkte fotosinteze in nove družine pršic ... no, in pa občutek, da poleg vseh živalic, ki so žalostno preminule/pobegnile v lasti oskrbnika, obstaja organska tvorba, ki je v tako hostilnem okolju zmožna preživeti več kot leto dni.

Z leti je fant/mož postal modrejši in bolj zrel (jako pristranska izjava). Počasi je pričel dojemati v kakšnem svetu živimo, kakšne težave pestijo adolescente, čemu služijo ljudje nasprotnega spola in pričel spoznavati skrivnost življenja. V njem je plala življenjska moč, čutil je močno potrebo po tem, da bi naredil nekaj velikega! Toda kaj? Elektrika? Malce pozno. Penicilin? Patentirano. Teleport? Preveč obrabljeno. Super pospeševalnik? V kleti ni bilo prostora ... Vsi projekti so bili rahlo nepriročni. Ko je možak takole nekega dne s koraki meril svojo skromno sobico, z glavno polno misli in srcem polnim nemira, je s kančkom očesa ujel drobec življenja na knjižni polici. Ozrl se je. Stopil do kaktusa in sklenil, da bo polepšal življenje tej božji stvaritvi.

Najprej je z rastline spihal prah. V bližnjo trgovino s kmetijskimi pripomočki (ki res ni daleč) je skočil po večji lonček, pršilko, kromirano zalivalko, indikator vlažnosti, na poti proti domu pa na obronku gozda nastrgal prgišče dehteče prsti. Doma je skrbno presadil zapostavljeno kaktejo, ki je medtem brskala po svojem rokovniku, če ne gre morda za prvoaprilsko šalo, ugotovila, da kaktusi pač ne premorejo rokovnikov in tudi, če bi jih imeli, so bodice rahlo nepripraven ud za vnašanje podatkov, se nato za veliki finale prepričala, da so vse skupaj zgolj sanje nedoločenega pomena in da bi se bilo pametno zbosti z bodico, če bi to omogočala kaktusna anatomija, vendar žal ni. Naš "Gandi" je med tem uspešno našel prijetno sončno lokacijo na okenski polici s prekrasnim pogledom na hrib, ki spominja na slonjo zadnjico (le da je za odtenek bolj zelen in malce bolj poraščen) in hišni dovoz. Življenje našega zelenega borca se je korenito spremenilo. Možak mu je vsak dan potožil o svojih težavah, občasno pa mu je prebiral avtomobilistične revije, vsako drugo nedeljo ga je prestavil pred tv ekran, kjer sta nato skupaj pogledala kakšno dirko F1. Vsak teden je sledilo blagodejno pršenje s povsem novo pršilko in postano vodo sobne temperature, odčitavanje vlažnosti prsti in rahljanje pristnega puščavskega peska ...

Nekega poznega popoldneva je oskrbnik našel kaktus ... na njegovi luksuzni lokaciji ... z ravno prav vlažno zemljo ... toda ... bil je povešen. Naval pozornosti ga je popolnoma zdelal. Steblo je zgnilo in glavica je žalostno omahnila na rob cvetličnega lončka. Kaj je storil!? Kje je naredil napako!? Čemu!? Zakaj nekdo dopušča takšne grozote?

Kaktus pa je spokojno ležal na v puščavskem pesku. Bilo mu je popolnoma vseeno. Čeprav je bil očitno nedružabna sorta kakteje in mu je puščavniško življenje na knjižni polici povsem ustrezalo, je za trenutek okusil obilico rahlo nerodno razporejene pozornosti, ki ga ja povrhu vsega še stala povsem zglednega stebla, brez katerega pač ne gre živeti. Okusil je vse skrajnosti in prvič v svojem fotosintetičnem življenju je lahko rekel ... bi lahko rekle, če bi lahko govoril, da je srečen.

Azil na dveh kolesih

Ko pozabiš, da se je neko poraščeno teslo pred nekaj 100.000 leti spustilo iz drevesa, pograbilo palico in zasejalo zametke sodobnega tržnega gospodarstva. Ko se požvižgaš na dnevne obveznosti. Ko si dan zorganiziraš na podlagi treh preprostih bioloških potreb. Ko mobilni telefon postane smešno pogrešljiv. Ko z osebami, ki te obkrožajo postaneš zgolj kolesar ...

Lanceu so v njegove memoare zapisali, da ne gre zgolj za bicikel. Res je! Gre za povezanost. Gre za svobodo. Gre za odmik iz realnosti. Trenutni skok v utopični svet, kjer vsa dejstva (najsi bodo še tako neprijetna) sprejmeš s salvami smeha in kjer odločitve dejansko potekajo skupinsko in vsak član odprave k vsaki stvari doprinese svoj nezamenljiv pečat in kjer vpršanja, ki se ti celo leto motajo po glavi rešiš na nekaj kvadratnih centimetrih neudobnega sedeža med dvema pirpavzama.

Karavana Dunaj - Praga je nekaj posebnega, kot je bila nekja posebnega vsaka karavana do sedaj. Starostne razlike padejo, vsi napori so usmerjeni v nek simbolični in zgolj geografsko opredeljen cilj. Edina omejitev je cesta, edino razpoložljivo sredstvo je bicikel in neomejeno število možnosti, ko vse ne gre povsem po planu. Kaj znano? Cesta, cilj in bicikel? Nekako postane vse skupaj otročje lahko, če vključiš v svoj "road book" nekaj preprostih alternativ, ščepec dobrih prijateljev, kanček klenega humorja in nekaj odrgnin na zadnjici.

Franci, Korl, Urša, Mrtn, Berger, Miško hvala! Ste prijatelji, s katerimi lahko človek osvoji vsako "Prago".

Tri smreke

Bilo je nekega toplega jesenskega večera. Svež vetrič je narahlo zibal veje ostarelih jablan in z njihovih vej odnašal lističe neštetih barv. V vinski kleti je pritajeno ječala stiskalnica, ki je iz grozdnih jagod iztiskala žlahtno kapljico. Na dvorišču domačije je spokojnost za trenutek zmotilo rohnenje dizelskega desetvaljnika. Dremave kokoške so se razbežale pred kot britev ostrim cviljenjem turbinskega polnilnika, ki je pri življenju vzdrževal 500 lačnih konjev, ki so pritajeno rezgetali v dvanajstlitrskem stroju Renaultovega Magnuma.
Ko so zračne zavore končno zasikale in je godrnjanje dizelske pošasti zamrlo, se je v zraku počasi stopnjeval nemir. Sleherno živo bitje, ki se je sprehajalo po dvorišču stare domačije, je vedelo kaj pomeni napis "PREVOZ ŽIVIH ŽIVALI" na prikolici tovornjaka. Putke so žalostno povešale glavo, mačke so se potuhnile pod ostrešje skednja, še mali močerad je globoko zajel sapo in se zakopal v blatno lužo nedaleč od ogromnih 22-palčnih Michelinovih zimskoletnih pnevmatik, ki so že predolgo služile svojemu krutemu namenu. Iz hleva se je razleglo srh vzbujajoče rožljanje verig in mukanje živine.
Tudi rjavi bik se je vzravnal in ponosno dvignil svojo mogočno glavo. Bil je res veličastna žival. 700 kilogramov surove moči, debelih kosti in mišičevja. Razširil je nozdrvi in dvakrat globoko vdihnil zrak. Prišel je čas njegovega slovesa.
V tistem trenutku so se odprla vrata hleva. Dnevna svetloba je za trenutek zaslepila mukajoče štirinožne stanovalce. Ko so se njihove oči počasi privadile so zaznali, da so v hlev vstopile tri osebe. Bili so trije kleni kmečki možaki v modrih delovnih pajacih. Leta so na njih pustila svoj pečat in nič čudnega ni bilo, da so bili vsi trije invalidsko upokojeni. Okorno, s težo petih križev na ramenih, so stopali po sredi hleva do ograde, kjer je ponosno vanje zrl on. Srepo se je zazrl v oči gospodarja in se za delček sekunde zdrznil, ko je okrog vratu začutil hladno kovino. Za debelimi lobanjskimi kostmi je 20 dek kašastih živčnih sinaps počasi doumelo, čemu ga je gospodar cele tri zime hranil in preživljal. Ni šlo zgolj za dviganje morale rogatih ženskih prebivalk hleva, za vso hinavsko prijaznostjo se je skrivala podla nakana. Počasi so nevroni in beljakovine v možganih živali povezali dizelsko pošast na dvorišču, tri pojave v hlevu in verigo okrog njegovega vratu.
Sklonil je glavo in vstopil skozi zarjavelo ogrado. Še zadnjič je s pogledom obšel svoj dom, kjer je doživel toliko lepega. Z zamolklim pritajenim glasom se je poslovil od vseh dvanajstih frizijk, ki niso mogle zadržati solza. Ko je vstopil na plano, je jesenski vetrič rahlo pogladil njegovo skodrano dlako. Zazrl se je v oddaljene griče in takrat se je v njem prebudil duh prednikov, ki so svobodni tekali po širnih dolenjskih planjavah. Njegove mišice so zadrgetale, pogled se je zbistril. Ustavil se je. Trije možje, ki so vlekli verigo so se presenečeni obrnili. Žival jih je srepo pogledala, njegov pogled je odplaval do odprtih vrat živinske prikolice... Napetost je rasla. Možje so se boječe spogledovali in ogledovali verigo v svojih rokah. Jekleno kačo, ki je peljala do surove, nebrzdane gmote.
Bik je sklonil glavo in z nogo potegnil po rosni travi, ki se je razprostirala po sredini kolovoza. Trije junaki so razumeli gesto. Spustili so verigo in se pričeli vzvratno pomikati proti grmičevju, ki je ločevalo kolovoz od bližnjega travnika. Žival je začutila svojo življenjsko priložnost. Zdaj ali nikoli. Pognal se je proti nebogljenim možakom. Ti so se kljub vsej svoji okornosti in vsem zdravstvenim tegobam zakadili proti obcestnemu rastju. Kot bi mignil so poskakali preko treh mladih smrek, ki so se dvigale skoraj poldrugi meter proti nebu. Če bi jih v tistem trenutku po kakem čudnem naključju spremljala zdravstvena komisija, bi pri priči izgubili svoj status predčasnih upokojencev.
Bik se je zaustavil pred smrečjem. Eden izmed trojice je v kritju zelenega rastja stekel do avtomobila, kjer je kot član zelene bratovščine vedno prevažal svojo zvesto puško. Pritajeno se je približal živali na nekaj lučajev. Pomeril med oba mogočna rogova in sprožil. Ko se je razlegel pok in je iz cevi bruhnil ognjeni jezik, je žival začudeno pogledala proti svojemu napadalcu. Noge so se ji zašibile in nemočno je omahnila na trato pred tremi smrekami.
Za trenutek je zavladala grobna tišina, nato pa je gospodar slovesno dejal:''Let hitr po Zetorja pa en štrik!''.

Krške ježe

Nedaleč od izvira dolenjskega bisera leži majhna vasica. Drobceno jato idiličnih hišic z ene strani obdajajo poraščeni griči, na drugi strani pa se bohotijo travniki in polja, ki črpajo svojo rodovitno moč iz plodnih teras, ki jih je skozi dolga tisočletja pojila reka Krka. Skorajda nemogoče je, da bi karkoli zmotilo spokojnost, ki razprostira svoj plašč nad tem biserom vaške arhitekture. Skorajda nemogoče... Pa vendar je vasica nedavno tega živela v smrtnem strahu.

Prebivalci, ki so brez večjih težav kljubovali Rimljanom in Turkom in so ponosno prestali vse vojne vihre, ki so divjale skozi našo deželo, se še vedno z grozo v očeh spominjajo obdobja, ko je po okoliških gozdovih lomastila rogata zverina. Težko bi jo opisali kot žival. Čeprav jo je povrgla domača mlekarica, se je v tem štirinožnem minotavru skrivalo več. Bil je zvit in pretkan. Strah vzbujajoči nikakor nista bili zgolj njegova pojava ali surova moč. Ne, ne. Njegova resnična moč se je skrivala za njegovim prodornim pogledom. Zdelo se je, kot bi razumel vsako besedo, vsak gib in vsako najmanjšo kretnjo...vraga, zdelo se je, da ogromna kosmatina bere misli! Vsako bitje, ki je po spletu nesrečnih okoliščin, ali zgolj po službeni dolžnosti zašlo v hlev, kjer je prebivalo to štirinožno mukajoče zlo, je v zraku čutilo njegovo premoč. V prostoru je bilo čutiti napetost in nakopičeno energijo. Z vsakim dne, ko je žival rasla in še bolj izostrovala svoj um, je napetost naraščala in pričela siliti iz svoje zatohle ječe.

Trenutek oskrbnikove nepazljivosti, ko zaradi hudičeve kapljice ni dobro zapahnil vrat hleva, bo za vedno ostal vtisnjen v srcih vaščanov. Zlo, ki je potrpežljivo čakalo na svojo zlato priložnost je zakorakalo na prostost in pri priči zavladalo vasi, ter okoliškim gozdovom in travnikom. Ljudje so se zaklepali v hiše, življenje je povsem zamrlo in vasica je otrpnila v dolgem, mračnem obdobju. Kdove kako bi se stvar končala, če peščica klenih rodobljubov ne bi vzela stvari v svoje roke.

Zgodaj zjutraj, ko je zver počivala v bližnjem grmičevju, so se zbrali v vaški gostilni. Najglasnejši je bil oskrbnik zveri, ki je zbrane veljake prepričeval, da je živinče nepremagljivo. Vsi so nemo gledali v svoje kozarce in srebali eliksir moči in poguma. Po zadostni količini rujne kapljice, je v njihovih venah zaplala uporniška kri. Župan je stopil na stol in se opotekaje povzpel na sredo mize. Z enim sami silnim zamahom gumijastega obuvala je pometel z mize vso navlako, ki bi ga utegnila ovirati pri njegovem nagovoru. Ozrl se je po navzočih in naštel ducat mož. Z mrkim zadovoljstvom je njihovo pozibavanje raztolmačil kot primerno mero poguma za podvig, ki ga je sam dolge ure koval na domačem zapečku. Možje so ga spoštovali - bil je izobražen in njegova krepka postava je zasenčila doberšnji del Maršalovega portreta, ki je že dolga leta budil spomine na minule zlate čase.

Župan je stopil v razkorak in naslonil svoje močne dlani na svoje boke. Ozrl se je pod strop, s pogledom ošinil 20 vatno žarnico Elektronike Velenje, ki je brlela v kotu pod stropom, za trenutek postal na pajčevini, kjer se je Pozidni Matija gostil s posmrtnimi ostanki zajetne vešče, pomislil, da bi bil že čas za menjavo jermena na njegovi Bečeski in se končno zastrmel v zbrano druščino. Počasi, korak za korakom jim je razložil svoj drzni načrt. Ujeli bodo zver!

Krčmar je pred odhodom vsakemu od njih namenil še šilce krepkega in jim voščil vso srečo. Možje so zakoračili v poletni večer. Z županom na čelu so se v rahli amplitudi opotekli do bližnjega grmovja, kjer je počivala goveja zver (registrirana, kakopak). Počasi in nadvse tiho so se razporedili okrog grmovja in žival obkolili. Nato so zagnali peklenski trušč! Mladi bik je šinil pokonci in v njegovih očeh je bilo prvič moč zaslediti strah. Po uvodnem šoku se je žival zbrala in jo ucvrla proti najmlajšemu članu obroča. Župan je najmlajšega v zadnjem hipu rešil pred grozovito smrtjo dveh organskih rogovil. Obroč je bil pretrgan in bik znova na prostosti. Prvotni načrt je padel v Krko. Župan je kot blisk zaklical trem možem naj mu sledijo in s seboj potegnil še najmlajšega. Izbranci so stekli za štirinogim kosmatincem, preostali pa so varovali vas. Bik jo je mahnil na odprto proti obrobnim travnikom. Gazil je posušeno seno. Možje za njim so mu (skoraj) neutrudno sledili po terasastem terenu. Najmlajšega člana je župan poslal naprej. Bil je mlad možak, urnih nog in bistrega pogleda, ki je v krčmo prišel med zadnjimi. Mladenič je lahkotno preskočil ježo, ki je ločevala dve terasi. Preostali štirje možje so mu sledili. Prva ježa, in stranski učinki krčmarjevega eliksirja so zahtevali svoj davek. Pred očmi zgroženega župana sta v prazno omahnila dva junaka. Ježa je bila preprosto preveč zahrbtna. Preživela nista mogla pomagati. Stežka sta premostila smrtonosno tektonsko prepreko in jo ubrala za mladeničem in bikom.

Fant je počasi, toda vztrajno dohiteval žival. Uspel jo je zgrabiti za rep. Bik se je upiral, toda mladenič se je oklepal kosmatega štrclja kot bi mu šlo za življenje (lahko bi rekli, da mu je dejansko šlo za življenje). Vedel je, da bo po njem, če izpusti rep. Smrtni boj je trajal nekaj minut. Ko so fantu že pohajale moči, se je iz teme prikazala mogočna županova postava. Z mogočnimi rokami je prijel žival okoli vratu in se z vso težo naslonil nanjo. Bik je omahnil. Jeklenemu prijemu se preprosto ni mogel zoperstaviti. V smrtnem strahu je žival otrpnila. Kmalu so prihiteli ostali možje. S skupnimi močmi so zlo, ki jih je tako dolgo ustrahovalo, strpali v oskrbnikov hlev in v malo vasico povrnili veselje.

Vzhodno od raja

Avtomobilizem bi mirno lahko označili za najbolj pristransko dejavnost. Čemu?

Stavim rezervne ključe mojega superstroja da vsaj 90% slovenskih uporabnikov avtomobilov prisega na svojo omiljeno znamko in njene pregovorne lastnosti ali vsaj njeno ožje geografsko-politično okolje in kljub dejstvu, da se avtomobili spreminjajo, bo za nekatere ''Švaba'' vedno sinonim za zanesljiv, robusten in klasično zadržan, '' Italijan'' je izdelek, ki mu je zavoljo njegove lepote in karizme oproščena marsikatera napaka, ''Francoz'' ustreza svoji geografski legi (je nekje med Nemčijo in Italijo), ''Samuraji'' dišijo po zanesljivi športnosti z nekako nerazumnimi oblikovalskimi prijemi, ''Korejci'' so poceni, ''Rus'' je najboljši za v ''hosto'', ''Američana'' pa tako ali tako ne bomo nikoli povsem doumeli.

Dejstva, da ''Korejci'' že dolgo niso več tako poceni, da ''Samuraji'' na testih zanesljivosti in kakovosti že lep čas klestijo po ''Švabu'', da ''Italijani'' niso zgolj lepi in da bomo čez kako desetletje ''Američane'' mogoče celo spregledali, imajo premajhno težo za kakšna korenita rušenja mitov in legend.

Budnica

Zbudi me za praznik,
kot si me zbujala takrat,
ko prvi maj je vel,
v zelenju regratovih trat.

Bosa sva ležala,
gola pozabila na mraz,
al se še spomniš lučk,
ujetih v kito tvojih las,
preden vzel naju je čas.

SAJ TE NE OBSOJAM,
SEVEDA SI RAVNALA PRAV,
SI PAČ ODŠLA ZA NJIM,
KI TI BO LAHKO NEKAJ DAL.

Čudovita žena,
v zavetju krasnega moža,
ki lahko kupi čas,
ki zna, ki zmore, ki ima,
in ne opazi, ko te ni doma.

Zbudi me za prvi maj!
Zbudi me ko stal bo mlaj!

Veš jaz pa ostajam,
v brezskrbju svojega sveta,
vpet med gostilno,
dom in hladna jutra delavska.

Brez velikih ciljev,
brez lažnih upov in želja,
sanjam pretekle dni,
in čakam jutro praznika,
ki ga še vedno ljubim za oba.

Zbudi me za prvi maj!
Zbudi me ko stal bo mlaj!

I can't stop loving you

Serijske napake

Ljudje oz. bolje razumna bitja, čeprav to včasih težko opravičimo, delujemo na podlagi priučenih vzorcev. Na podlagi priučenih vzorcev delujejo tudi druga živa bitja, vendar si olajšajmo tezo in jim zlobno in sebično pripišimo zgolj osnovne vzorce obnašanja, ki se deloma prenašajo iz generacije na generacijo, deloma pa jih živinčeta izoblikujejo sama. Enako je pri nas človečnjakih, le da se mi povrhu vsega ubadamo še z vedenjskimi vzorci, ki nam nemalokrat odlično zagrenijo bivanje in sobivanje. Z leti vadbe in soočanja z določenimi okoliščinami in dražljaji se na določene situacije odzovemo povsem podzavestno in samodejno. Naši vcepljeni vzorci za trenutek prevzamejo nadzor, malce pomesarijo naokoli in se zopet potuhnejo do naslednjega vpoklica. Fino ne? Tega ne razlagam, ker bi za svoja dejanja in reakcije iskal izgovore. Opravičimo lahko žival, ki napade, ker se čuti ogroženo. Ko napade "razumsko bitje", ki svoja čustva nadzoruje z razumom (tu bi lahko odrpli obsežno debato), se okolica ponavadi sprašuje, kje se v tistem trenutku skriva razum... Odgovr se največkrat glasi:"Za vzorcem.". Preprosto se mu ne da ubadati z "rutinskimi" posegi in jih prepusti barbarskemu nagonu, ki ga malce zmotivira kupček neprijetnih izkušenj iz preteklosti. Največji trik pri vsej stvari pa je, da najbolj ugodne pogoje za vzorčne eksplozije ustvarijo ravno ljudje, ki jih imamo najraje in nam pomenijo največ. Prvič so okoliščine ugodne zavoljo večje interakcije, kar omogoča, da s prijatelji komuniciramo tudi, ko nismo najboljše volje, drugi razlog pa tiči v temu, da pred pravimi prijatelji spustimo vsakršne obrambne mehanizme in svojo notranjost izpostavimo v vsej njeni veličini. No...razlog bi bilo moč iskati tudi v dejstvu, da nam mnenje ljubljenih oseb nekaj pomeni in da se nanj oziramo malce bolj, kot na mnenje znancev, ki jih občasno srečujemo. In tako se največkrat zgodi, da pokole izvajamo ravno nad ljudmi, ki jih imamo radi oz. najraje... Bedno, kajne? Najbolj bedno pri vsem pa je, da se teh masakrov še kako dobro zavedamo, vendar jih nekako ne moremo preprečiti. Lahko preteče desetletje novoletnih sklepov, rojstnodnevnih obljub in dobronamernih priseg, tisto zlobno bitje na dnu naše podzavesti, ki vedno preži na njemu prijazne scenarije, kar noče ubogati... Se najglobje in iskreno opravičujem osebam, ki sem jih na svoji življenjski poti s svojimi dejanji hote ali nehote užalil. Svojih eksplozivnih in mnogokrat nepremišljenih reakcij se še kako dobro zavedam, njihove posledice pa se uspešno nalagajo na prav poseben oddelek moje vesti, vsi napori pa gredo v smeri, da bi ga lahko nekoč zaprl in uporabil v drugačne namene.

Pa še par Stingovih nasvetov za en čisto nov dan...

Nekaj življenskih resnic po Bazu Luhrmannu

Po sledeh…

Ko se takole malce ozreš na prehojeno pot, si ne moreš kaj (če je stopnja tvojega samozavedanja vsaj malček bolj razvita, kot ona pri navadnem poljskem bramorju), da ne bi spregledal več kot očitne povezanosti nekaterih svojih dejanj. Ne štekaš? Naprimer – če onega dne ne bi porabil 15 minut za iskanje para nogavic, ki bi si bil vsaj malce podoben, bi se tvoje življenje mogoče odvijalo v popoloma drugi smeri. Vsako še tako nedolžno dejanje vpliva na tok dogodkov. Zapre nekatera in odpre vrsto drugih vrat. Vsako sranje, pa naj še tako smrdi, se čez čas (tukaj je jako uporaben kanček potrpljenja) izkaže za odlično gnojilo, iz katerega lahko črpaš hranilne snovi za kasnejše sadove. Kje bi bil, če takrat ne bi storil tega? Kako bi se razvil scenarij življenja, če takrat ne bi iskal zagamanih nogavic? V bistvu ni pomembno. Boli te k… Nikoli ne boš izvedel, kaj bi bilo, če ne bi bilo… Mogoče ti bodo določena poglavja razkrita na koncu predora, vendar me prevevajo močne slutnje, da ti bo tega takrat en mišji kakec mar. Nadvse priporočljivo je torej sprejemati odločitve, ki odražajo tvojo lastno voljo. Zakaj? Si predstavljaš, da se ti v trenutku, ko boš rekel ''Dui'' tvoji fizični pojavi, pred očmi zavrti tvoja celotna pot? Opazuješ glavne akterje, vse pomebne preobrate, omiljene dialoge…na koncu pa se malce počohaš po trebuhu, zabrundaš: ''Pa kdo, hudiča, je tole sploh režiral?'' in malce nezadovoljen odbrziš na višji energetski nivo ali pa še malce postavaš okrog neosvojenih trdnjav in strašiš naključne mimoidoče. Vsak korak je tvoj korak. Ne očetov, ne mamin, ne partnerjev. Sam asfaltiraš svojo pot, sam vklapljaš smernike in križariš po neizčrpnem morju alternativ na poti do svojih ciljev. Če je cilj zgolj muha enodnevnica ali pa kaka hudo generalna reč konec koncev sploh ni pomembno. Dokazano sem prepričan, da dokler vlagaš energijo in napore v določene cilje, se bo celotno stvarstvo obračalo v smeri tvojih ciljev. Cilj in pot sta v tvojih rokah...pod pogojem, da sam obračaš volan, sam poskrbiš za morebitne okvare in pravično podeljuješ kupončke za povzročeno škodo v prometnih nesrečah, ki si jih zakrivil sam.

Teorija zarote

Kot vsako bitje, ki presega inteligentne sposobnosti žepnega kalkulatorja, se tudi meni po glavi plete vprašanje, kaj je namen mojega bivanja na tem našem bolehnem planetu. Čemu sem tu? Zakaj ravno Slovenija? Zakaj sem bel? Zakaj sem falil vso žurko okrog bratstva in enotnosti?... Neskončno morje vprašanj, ki jih tako ali tako brez pravega učinka premetavam po mojih osivelih celicah.Kot prvo se seveda poraja vprašanje našega nastanka - kakšna je verjetnost, da se iz neugledne množice anorganskih spojin razvije takisto neugleden in v mnogo pogledih primitven organski dvonožni kupček? Zanemarljiva! Nekako iz tega kar sami po sebi izhajata dve tezi - bodisi nas je ustvarila neka vsemogočna sila, ki ima z nami strašansko pomebne plane ali pa smo zgolj imeli salamensko srečo. Slednjo predpostavko lahko takoj črtamo, saj glede na to, da iz nič ni nič potrjuje Prabiti, zato se bom sedajle osredotočil predvsem na to, kar je obstajalo pred vsem.
Večna Megasila se je nekega daljnega dne po jutranjem joggingu počutila na moč kreativno in se je odločila, da si ustvari kupček črnine z mnogo lučkami, ki jih obkrožajo bolj ali manj motivirane bunkice raznoraznih sestav in agregatnih stanj. Ker je bila ideja očitno premalo kompleksna, je Prasila bunkice poselila z raznoraznimi n-nožnimi/krilatimi/plavutastimi kreaturami (osebno sem pristaš teorije o življenju na ostalih planetih). Vprid lažje predstave bom tokrat zanemaril ostale planetarne sisteme in se osredotočil zgolj na našo Geo. Ko je bila osnovna infrastruktura izdelana, je stvaritelj pričel malo eksperimentirati z raznoraznimi oblikami rastja in življa. Če je bilo akcije premalo je na Zemljo poslal kak asteroid z visokofertilnimi mikroorganizmi, če je bilo akcije preveč, je na Zemljo takisto poslal malce večji asteroid, ki je dokaj uspešno odpihnil tretjino poloble (ki se je nato ustalila kot naravni satelit) in pomoril 90% najbolj nadležnih prebivalcev. Po nešteto bolj ali manj uspešnih poizkusih, so snovalčeve zahteve dokaj uspešno izpolnjevali lahno predimenzionirani reptili, vendar je tudi te iz bogvekaterih razlogov pokončalo vesoljsko kamenje in nastopila je doba sesljajočih kosmatincev. Tu pa se je zadevščina pričela zapletati.
Očitno nas je Pradeda obdaril z mnogo večjim potencialom, kot vse naše predhodnike (vsaj tako si radi umišljamo), obenem pa se je izkazal bodisi za možakarja z zelo nenavadnim smislom za humor, bodisi z malček sadističnimi vzgibi. Najprej je bil ultrasuperduper vrt, ki je gostil prvo gospodinjstvo na Zemlji (prepodstavljam, da dinozavri besede gospodinjstvo niso pojmovali kot mi). Šefe je nato obema prebivalcema dal polna pooblastila, obenem pa je v vrt poslal pretkanega reptila in na sredo postavil strašno drevo resnice... S kakšnim namenom? Tako ali tako je vedel, da bosta uboga zakonca rabutala sadje (konec koncev je pač vsemogočen), on pa je celotno zadevščino zamaskiral tako, da se bo celotno človeštvo sekiralo do konca svojih dni (beri: do padca naslednjega asteroida) in si očitalo, da je pač zasralo že v samem začetku. In kaj je na to storil upravnik? Dejal je:"Banda dvonožna, celo življenje bo kot babje gate - kratko in krvavo. Če boste kljub vsem nadlogam, ki vas bodo pestile ostali pošteni in se držali 10-ih zapovedi, boste po bridkem koncu romali v nebesa, drugače pa se boste cvrli v peklenščkovem zabaviščnem parku. Povrhu vsega se me morate vsak dan vsaj malce spomniti - vendar ne med preklinjanjem - in vsako nedeljsko jutro posvetiti meni!". Ok, tale princip me nekako ni prepričal - da neka tako mogočna sila potrebuje pozornost nekih primitivnih na ogljiku bazirajočih bitjec, ki bodo v 2.000 letih ekspanzije nadvse uspešno zj... planet? In da bo povrhu še štela, kolikokrat na dan bo sleherni izmed nas rekel besedo na "P" ali "K" in to skrbno beležilo v finalno bilanco (si predstavljate, kolikšna administracija bdi nad nami?)? Dvomim. Božanstva imajo svoje probleme (predvidevam) in verjetno svoj čas posvečajo ravno tem.
Da torej zaključim tale uboren sestavek - priznavam obstoj boga oz. višjega božanstva. Priznavam filozofijo, da se dobro vrača z dobrim (vsaj dolgoročno) in zavračam idejo usode in naključij. Zavračam filozofijo kopičenja bogastva in političnega vpliva, medtem ko dve tretjini sveta razmišlja, kdaj bo lahko naslednjič zaužila kak obrok, zlasti pa zagovarjam idejo poslušanja samega sebe in ravnanja po svojih občutkih.

Dan D!

Voila! Šwed se je izkrcal na blogersko sceno! Na tem skromnem in celo brezplačnem koščku svetovnega spleta bom z vami - dragi prijatelji, naključni mimoidoči in nič hudega sluteči jadralci - delil mojo radost, bolečino, vmesna občutja, negodovanja in vse bistroumne ugotovitve, ki se bodo morebiti materializirale v neskončnih prostranstvih mojih živčnih sinaps... Ma ja! V bistvu se bo v mojem b(R)logu pisalo predvsem o malih zadovoljstvih, ki jih ponuja naš (moj) vsakdan (pornografija ni povsem izključena), prijetnih doživetjih (pornografija ni povsem izključena), kaka beseda pa bo vseeno namenjena bistroumnim ugotovitvam, vzpodbudnim negodovanjem, prevoznim sredstvom in njihovo podobnostjo z ženskami (vse pritožbe na www.ihatemen.com). Zatorej pozivam vse obiskovalce, ki premorete zanimiva prevozna sredstva (zaželjeno je, da so motorizirana in da niso organskega izvora), da pustite kratko sporočilo ali košček vaše DNK.

Vabljeni!