Wednesday, June 27, 2007

Tri smreke


Bilo je nekega toplega jesenskega večera. Svež vetrič je narahlo zibal veje ostarelih jablan in z njihovih vej odnašal lističe neštetih barv. V vinski kleti je pritajeno ječala stiskalnica, ki je iz grozdnih jagod iztiskala žlahtno kapljico. Na dvorišču domačije je spokojnost za trenutek zmotilo rohnenje dizelskega desetvaljnika. Dremave kokoške so se razbežale pred kot britev ostrim cviljenjem turbinskega polnilnika, ki je pri življenju vzdrževal 500 lačnih konjev, ki so pritajeno rezgetali v dvanajstlitrskem stroju Renaultovega Magnuma.
Ko so zračne zavore končno zasikale in je godrnjanje dizelske pošasti zamrlo, se je v zraku počasi stopnjeval nemir. Sleherno živo bitje, ki se je sprehajalo po dvorišču stare domačije, je vedelo kaj pomeni napis "PREVOZ ŽIVIH ŽIVALI" na prikolici tovornjaka. Putke so žalostno povešale glavo, mačke so se potuhnile pod ostrešje skednja, še mali močerad je globoko zajel sapo in se zakopal v blatno lužo nedaleč od ogromnih 22-palčnih Michelinovih zimskoletnih pnevmatik, ki so že predolgo služile svojemu krutemu namenu. Iz hleva se je razleglo srh vzbujajoče rožljanje verig in mukanje živine.
Tudi rjavi bik se je vzravnal in ponosno dvignil svojo mogočno glavo. Bil je res veličastna žival. 700 kilogramov surove moči, debelih kosti in mišičevja. Razširil je nozdrvi in dvakrat globoko vdihnil zrak. Prišel je čas njegovega slovesa.
V tistem trenutku so se odprla vrata hleva. Dnevna svetloba je za trenutek zaslepila mukajoče štirinožne stanovalce. Ko so se njihove oči počasi privadile so zaznali, da so v hlev vstopile tri osebe. Bili so trije kleni kmečki možaki v modrih delovnih pajacih. Leta so na njih pustila svoj pečat in nič čudnega ni bilo, da so bili vsi trije invalidsko upokojeni. Okorno, s težo petih križev na ramenih, so stopali po sredi hleva do ograde, kjer je ponosno vanje zrl on. Srepo se je zazrl v oči gospodarja in se za delček sekunde zdrznil, ko je okrog vratu začutil hladno kovino. Za debelimi lobanjskimi kostmi je 20 dek kašastih živčnih sinaps počasi doumelo, čemu ga je gospodar cele tri zime hranil in preživljal. Ni šlo zgolj za dviganje morale rogatih ženskih prebivalk hleva, za vso hinavsko prijaznostjo se je skrivala podla nakana. Počasi so nevroni in beljakovine v možganih živali povezali dizelsko pošast na dvorišču, tri pojave v hlevu in verigo okrog njegovega vratu.
Sklonil je glavo in vstopil skozi zarjavelo ogrado. Še zadnjič je s pogledom obšel svoj dom, kjer je doživel toliko lepega. Z zamolklim pritajenim glasom se je poslovil od vseh dvanajstih frizijk, ki niso mogle zadržati solza. Ko je vstopil na plano, je jesenski vetrič rahlo pogladil njegovo skodrano dlako. Zazrl se je v oddaljene griče in takrat se je v njem prebudil duh prednikov, ki so svobodni tekali po širnih dolenjskih planjavah. Njegove mišice so zadrgetale, pogled se je zbistril. Ustavil se je. Trije možje, ki so vlekli verigo so se presenečeni obrnili. Žival jih je srepo pogledala, njegov pogled je odplaval do odprtih vrat živinske prikolice... Napetost je rasla. Možje so se boječe spogledovali in ogledovali verigo v svojih rokah. Jekleno kačo, ki je peljala do surove, nebrzdane gmote.
Bik je sklonil glavo in z nogo potegnil po rosni travi, ki se je razprostirala po sredini kolovoza. Trije junaki so razumeli gesto. Spustili so verigo in se pričeli vzvratno pomikati proti grmičevju, ki je ločevalo kolovoz od bližnjega travnika. Žival je začutila svojo življenjsko priložnost. Zdaj ali nikoli. Pognal se je proti nebogljenim možakom. Ti so se kljub vsej svoji okornosti in vsem zdravstvenim tegobam zakadili proti obcestnemu rastju. Kot bi mignil so poskakali preko treh mladih smrek, ki so se dvigale skoraj poldrugi meter proti nebu. Če bi jih v tistem trenutku po kakem čudnem naključju spremljala zdravstvena komisija, bi pri priči izgubili svoj status predčasnih upokojencev.
Bik se je zaustavil pred smrečjem. Eden izmed trojice je v kritju zelenega rastja stekel do avtomobila, kjer je kot član zelene bratovščine vedno prevažal svojo zvesto puško. Pritajeno se je približal živali na nekaj lučajev. Pomeril med oba mogočna rogova in sprožil. Ko se je razlegel pok in je iz cevi bruhnil ognjeni jezik, je žival začudeno pogledala proti svojemu napadalcu. Noge so se ji zašibile in nemočno je omahnila na trato pred tremi smrekami.
Za trenutek je zavladala grobna tišina, nato pa je gospodar slovesno dejal:''Let hitr po Zetorja pa en štrik!''.

3 comments:

Anonymous said...

..vs tale tvoj pisanje o delenjski pa o bikih mej kr mal spomnu na par let nazaj, k sm hodila usak let na dolenjsko k sestričnam na kmetijo, na počitnce:) ..kaj smo use počele:P

Swed said...

Ammm... Me zanima, kaj ste počele? :) Kam na Dolenjsko pa?

Anonymous said...

:)..enkt k smo krompir pobiral, je mene pa najmlajšo (3 so, ta je bla 1 let starej od mene) bratranc k je pršu kao pomagat, začeu obmetavat s tastarmu krompirjam! ..mi2 sva mu mogle valda kuj vrnt..in pol smo se lovil po njivi pa obmetaval z unmu kropirjam, smrdel smo pa nakonc k kuga:)..drgač pa šentrupert..