Wednesday, October 31, 2007

Največji

Ko F1 še ni bila domena prepotentnih šminkerjev, ko so se dirke odločale na dirkališču in ko so aluminijaste konzerve s 1400 KM nudile bore malo zaščite ...





Saturday, October 27, 2007

Odpravljanje

Ljudje smo v določenih pogledih tehnološko zelo napredna rasa ... v določenih pogledih ... v veliki večini ostalih pogledov pa naša življenja kljub digitalnim ročnim uram in baterijskim vrtalnikom v največji meri upravljajo zanemarljive količine aminokislin. Malo verjetno? No ... Julij Cezar, Napoleon, Bill Clinton - sami karizmatični in vplivni ljudje, ki so odločno obvladovali parcele spodobnih velikosti in ... klonili pod pritiskom svojih aminokislin ... no, na te aminokisline so vplivale aminokisline v lasti "onih drugih" prebivalcev našega malega planeta ... mogoče bi zadevo močno olajšal, če bi preprosto napisal "prebivalk" ... ok, da ne bo kakšnih nejasnosti recimo, da so tudi največji podlegli čarom žensk. In če ta drobcena nevšečnost spodnese može tolikšnih veličin, čemu ne bi pustošila tudi po mikrokozmosu povsem vsakdanjih testosteronsko obarvanih homo sapiensov? Pa poglejmo ... recimo mojega znanca ... prijatelja ... ali bolje človeka, ki sem mu na nek način zelo blizu.

Možakar je v svojih letih (roko na srce jih nikakor ne kaže toliko, kot mu jih je statistično dodeljenih) zavoljo aminokislin doživel marsikateri nepozaben trenutek, marsikatero izkrcanje v Normandiji, mnogo odprav na severni tečaj, še več iskanj skritih zakladov in nešteto neuspelih poizkusov in projektov odprav na 6. največji planet našega osončja. Bilanca? Mnogo mrtvih, še več ranjenih, kup izgubljene, uničene in polomljene opreme, zajeten kupček zapravljenih finačnih sredstev, spodobna količina časa, kopica fotografij in zlat prstan, ki ga je povsem povprečen vodotok odnesel novim dogodivščinam naproti ... no, nekako ne moremo mimo predalnikov polnih izsledkov raziskav, poročil s terena, dnevnikov in vzorcev. Prvotne iluzije romantičnih odprav k vznožju piramid so stvar preteklosti, projekti prihodnosti so začrtani bolj realistično in preudarno. Spisek potrebne opreme je vsako leto daljši, člani odprave vedno bolj izkušeni, zavarovalne vsote pa se z vsako odpravo večajo sorazmerno z okopi in obzidji. Možnosti nepredvidenih dogodkov in večjih izgub so tako minimalne ... heh ... od minimalnih do ničnih je žal še vedno zelo dolga pot, gotovih zaključkov pri tovrstnih "hobijih" pa tako ali tako ni.
Odprave, ki bi se jih naš raziskovalec lotil je vedno manj. Če kakšna kaže najmanjše znake obetavnosti, jo naš Amundsen v slogu "bolje preprečiti, kot zdraviti" zapusti v prvem baznem taboru ...

Naravnost ironične so odprave, ki bi se jih z veseljem lotil. Odprave, za katere čuti, da bi ga izpolnile, umirile, ga prisilile, da za dolgo, dolgo časa pospravi safari klobuk, daljnogled in kaki hlače. Kje je tu ironija? Ponavadi ... večinoma ... v 99% so se takšnih projektov ravno pred kratkim lotili raziskovalci, katerih namen ni bil ravno znanstven - proračun so porabili v lastno zadovoljstvo in dokaj uspešno preslepili celotno ekipo s sponzorji vred. Vodstvo odprave obupno išče novega raziskovalca in prvotni razgovori so na moč obetavni, okopi padejo, priprave stečejo, vrne se kanček začetniškega navdušenja in potem sledi dokaj pogost in vedno bolj predvidljiv krizni sestanek v slogu: "Gospod Jones, žal posedujte preveč odličnih in pozitvnih lastnosti - naša odprava si ne zasluži tako eminentne osebnosti ... vajeni smo delati s povsem povprečnimi raziskovalci in veliko skromnejšimi sredstvi ... razumite, niste krivi vi, krivi smo mi." ali pa mogoče: "Gospod Jones, med pripravami kažete preveč navdušenja nad celotno rečjo ... nismo pripravljeni na ljudi, ki bi se v celoti posvetili temu projektu, zato bi bilo (zavoljo vas) bolje, da sodelovanje prekinemo. Seveda pa bi radi z vami ostali v kontaktu, če se kasneje zadeve obrnejo kako drugače ...".

Očitno dandanes raziskovalci, ki ne iščejo izpolnitve lastnega ega, temveč zgolj čisto iskanje "višje resnice" niso več zaželjeni. Očitno je napočilo obdobje brez princev na belih konjih, princese v zaklenjenih v grajskih stolpih pa so povsem vajene, da jim njihovi "rešitelji", delajo družbo preko mobilnega telefona (eleganten način, kako se izogniti pobijanju nadležnih reptilov in plezanju po spolzkih grajskih zidovih).

Kaj torej ostane srčnim starodobnim pustolovcem? Klet naravoslovnega muzeja, omare zapiskov, zaprašeni arhivi, oguljene safari hlače, neuporabni okopi, visoke zavarovalne premije in upanje, da Atlantida resnično obstaja.

Thursday, October 11, 2007

Gorivo je zakon!


Zakonitosti vrednotenja sodčkov črne lepljive tekočine, naravno pridelane iz mrtvih dinozavrov, so v zadnjem času dobile popolnoma nove razsežnosti in po gibanju spominjajo na sramno uš, katere motorične sposobnosti omogočajo zgolj gibanje navzgor. Kdo je kriv? Kdo bi vedel. Sledeča zgodbica je zgolj plod moje izrojene domišljije in vsakršna podobnost z realno situacijo je zgolj naključje…

Pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in ne ravno toliko vodami ždela celina zglednih dimenzij, ki jo je po (vedno bolj) nasrečnem naključju odkril možak, ki se je upiral prepričanju, da je zemlja zgolj dvodimenzionalen predmet v vesolju. Po prvi interakciji z »naivnimi« domorodci omenjene celine, so slednji po zaslugah olikanih in civiliziranih prišlekov dokaj uspešno izumrli (kar, upoštevajoč današnje stanje, sploh ni bila tako napačna odločitev). Novi prišleki so nato z veseljem pos(i)elili nove parcele in pričeli z izkoriščanjem naravnih virov…in jih skonzumirali v pičlih 500 letih. Kaj sedaj? Recept je preprost – izumiš produkt imenovan »demokracija« in ga s prepričljivo oglaševalsko kampanjo, ki vključuje veliko protiterorističnih groženj in veliko v maskirno obleko odetih možičkov, ki se potikajo po širnem svetu in ljudi prepričujejo v pravičnost demokracije. Povsem slučajno se ti zeleni možički v svojih hi-tech pretepaških prevoznih sredstvih potikajo prav po deželicah, kjer na dan uhajajo reciklirani prazgodovinski megareptili (dinozavri). Slednje za to zadolženi možakarji polovijo v male sodčke (lahko tudi večje ladje), ki jih nato prizadevno skladiščijo v suhem in temnem prostoru, kjer se medijo, dokler niso godni za prodajo. Večina prebivalcev preostalih celin (še zlasti oni, ki so zgoraj omenjeno nebodijetreba celino odkrili) nima možnosti dostopa do opevane črne tekočine, ki dobesedno poganja svetovno ekonomijo (in prevozna sredstva zelenih možičkov), oziroma ima dostop vedno bolj omejen. Cene sodčkov tako rastejo, demokraciji je zadoščeno, najbolj slaven farmer sveta pa se veselo krohota v brk svetovni populaciji ekonomskih analitikov. Do sem vse lepo in prav…


Vendar ima pretkani plan eno drobceno napako, ki so jo spregledali tudi možički, ki niso odeti v zelene uniforme in se ne potikajo po svetu – cena pogonskega eliksirja se vztrajno veča tudi pri njih. Res, da je še vedno smešno nizka, je pa za njihove razmere nemaren poseg v osebne pravice slehernega državljana in je malce spremenila njihov pogled na dobrodušno izpuščanje toplogrednih plinov in preziranje določenih papirčkov iz Kyota. Torej, obstoj neke pravične višje sile niti ni tako vprašljiv…

Tuesday, October 9, 2007

Monday, October 1, 2007

Male zverinice




Med nami živi veliko malih ljudi. Male nemirne frnikule, polne divjih, nenavadnih, hudomušnih in posrečenih zamisli, ki nas vedno znova hote ali nehote spravljajo v smeh. Prisrčni nepopisani listki papirjev, ki z drobnimi stopinjami željno zbirajo znanje in izkušnje, ki jih bodo kasneje uporabili za korake življenja. Njihove težave so enake našim - odlomljeno kolo najljubšega avtomobilčka se po katastrofalnih razsežnostih mirno kosa s slovensko - hrvaškimi obmejnimi incidenti, odhod male oklepljene živalice z imenom Alfred v večnost pa majčkene zemljane prizadane kot izguba najboljšega prijatelja. Bistvo otroštva je iskreno veselje in žalost nad malimi stvarmi velikega pomena. Bistvo "odraslosti" je potlačeno in prirejeno dojemanje stvari, za katere mislimo, da so velike. Z leti privzamemo vzorce, ki nas uspešno skrivajo v sivem povprečju norm obnašanja in s pomočjo sveta "odraslih" korak za korakom pokopavamo otroka v sebi. Se še iskreno veselimo malih pozornsoti? Še željno in nestrpno pričakujemo Dedka Mraza? Polšji kakec!


Pomagajmo malim zvedavim in nadvse dojemljivim zverinicam, da bodo ohranile bistvo svoje razigranosti in radoživosti vse življenje. S premišljenimi in dobrodušnimi priporočili jih usmerjajmo na pota, kamor si želimo, da bi pred leti kdo usmerjal nas brez vcepljanja strahu. Smejmo se z njimi, jokajmo z njimi, skupaj enakovredno razglabljajmo skrivnosti našega življenja in ne podcenjujmo njihovega malega sveta velikih razsežnosti. Pomagajmo jim ohraniti bistvo otroštva vse življenje.