Sunday, July 8, 2007

Azil na dveh kolesih


Ko pozabiš, da se je neko poraščeno teslo pred nekaj 100.000 leti spustilo iz drevesa, pograbilo palico in zasejalo zametke sodobnega tržnega gospodarstva. Ko se požvižgaš na dnevne obveznosti. Ko si dan zorganiziraš na podlagi treh preprostih bioloških potreb. Ko mobilni telefon postane smešno pogrešljiv. Ko z osebami, ki te obkrožajo postaneš zgolj kolesar ...


Lanceu so v njegove memoare zapisali, da ne gre zgolj za bicikel. Res je! Gre za povezanost. Gre za svobodo. Gre za odmik iz realnosti. Trenutni skok v utopični svet, kjer vsa dejstva (najsi bodo še tako neprijetna) sprejmeš s salvami smeha in kjer odločitve dejansko potekajo skupinsko in vsak član odprave k vsaki stvari doprinese svoj nezamenljiv pečat in kjer vpršanja, ki se ti celo leto motajo po glavi rešiš na nekaj kvadratnih centimetrih neudobnega sedeža med dvema pirpavzama.


Karavana Dunaj - Praga je nekaj posebnega, kot je bila nekja posebnega vsaka karavana do sedaj. Starostne razlike padejo, vsi napori so usmerjeni v nek simbolični in zgolj geografsko opredeljen cilj. Edina omejitev je cesta, edino razpoložljivo sredstvo je bicikel in neomejeno število možnosti, ko vse ne gre povsem po planu. Kaj znano? Cesta, cilj in bicikel? Nekako postane vse skupaj otročje lahko, če vključiš v svoj "road book" nekaj preprostih alternativ, ščepec dobrih prijateljev, kanček klenega humorja in nekaj odrgnin na zadnjici.


Franci, Korl, Urša, Mrtn, Berger, Miško hvala! Ste prijatelji, s katerimi lahko človek osvoji vsako "Prago".

Wednesday, June 27, 2007

Tri smreke


Bilo je nekega toplega jesenskega večera. Svež vetrič je narahlo zibal veje ostarelih jablan in z njihovih vej odnašal lističe neštetih barv. V vinski kleti je pritajeno ječala stiskalnica, ki je iz grozdnih jagod iztiskala žlahtno kapljico. Na dvorišču domačije je spokojnost za trenutek zmotilo rohnenje dizelskega desetvaljnika. Dremave kokoške so se razbežale pred kot britev ostrim cviljenjem turbinskega polnilnika, ki je pri življenju vzdrževal 500 lačnih konjev, ki so pritajeno rezgetali v dvanajstlitrskem stroju Renaultovega Magnuma.
Ko so zračne zavore končno zasikale in je godrnjanje dizelske pošasti zamrlo, se je v zraku počasi stopnjeval nemir. Sleherno živo bitje, ki se je sprehajalo po dvorišču stare domačije, je vedelo kaj pomeni napis "PREVOZ ŽIVIH ŽIVALI" na prikolici tovornjaka. Putke so žalostno povešale glavo, mačke so se potuhnile pod ostrešje skednja, še mali močerad je globoko zajel sapo in se zakopal v blatno lužo nedaleč od ogromnih 22-palčnih Michelinovih zimskoletnih pnevmatik, ki so že predolgo služile svojemu krutemu namenu. Iz hleva se je razleglo srh vzbujajoče rožljanje verig in mukanje živine.
Tudi rjavi bik se je vzravnal in ponosno dvignil svojo mogočno glavo. Bil je res veličastna žival. 700 kilogramov surove moči, debelih kosti in mišičevja. Razširil je nozdrvi in dvakrat globoko vdihnil zrak. Prišel je čas njegovega slovesa.
V tistem trenutku so se odprla vrata hleva. Dnevna svetloba je za trenutek zaslepila mukajoče štirinožne stanovalce. Ko so se njihove oči počasi privadile so zaznali, da so v hlev vstopile tri osebe. Bili so trije kleni kmečki možaki v modrih delovnih pajacih. Leta so na njih pustila svoj pečat in nič čudnega ni bilo, da so bili vsi trije invalidsko upokojeni. Okorno, s težo petih križev na ramenih, so stopali po sredi hleva do ograde, kjer je ponosno vanje zrl on. Srepo se je zazrl v oči gospodarja in se za delček sekunde zdrznil, ko je okrog vratu začutil hladno kovino. Za debelimi lobanjskimi kostmi je 20 dek kašastih živčnih sinaps počasi doumelo, čemu ga je gospodar cele tri zime hranil in preživljal. Ni šlo zgolj za dviganje morale rogatih ženskih prebivalk hleva, za vso hinavsko prijaznostjo se je skrivala podla nakana. Počasi so nevroni in beljakovine v možganih živali povezali dizelsko pošast na dvorišču, tri pojave v hlevu in verigo okrog njegovega vratu.
Sklonil je glavo in vstopil skozi zarjavelo ogrado. Še zadnjič je s pogledom obšel svoj dom, kjer je doživel toliko lepega. Z zamolklim pritajenim glasom se je poslovil od vseh dvanajstih frizijk, ki niso mogle zadržati solza. Ko je vstopil na plano, je jesenski vetrič rahlo pogladil njegovo skodrano dlako. Zazrl se je v oddaljene griče in takrat se je v njem prebudil duh prednikov, ki so svobodni tekali po širnih dolenjskih planjavah. Njegove mišice so zadrgetale, pogled se je zbistril. Ustavil se je. Trije možje, ki so vlekli verigo so se presenečeni obrnili. Žival jih je srepo pogledala, njegov pogled je odplaval do odprtih vrat živinske prikolice... Napetost je rasla. Možje so se boječe spogledovali in ogledovali verigo v svojih rokah. Jekleno kačo, ki je peljala do surove, nebrzdane gmote.
Bik je sklonil glavo in z nogo potegnil po rosni travi, ki se je razprostirala po sredini kolovoza. Trije junaki so razumeli gesto. Spustili so verigo in se pričeli vzvratno pomikati proti grmičevju, ki je ločevalo kolovoz od bližnjega travnika. Žival je začutila svojo življenjsko priložnost. Zdaj ali nikoli. Pognal se je proti nebogljenim možakom. Ti so se kljub vsej svoji okornosti in vsem zdravstvenim tegobam zakadili proti obcestnemu rastju. Kot bi mignil so poskakali preko treh mladih smrek, ki so se dvigale skoraj poldrugi meter proti nebu. Če bi jih v tistem trenutku po kakem čudnem naključju spremljala zdravstvena komisija, bi pri priči izgubili svoj status predčasnih upokojencev.
Bik se je zaustavil pred smrečjem. Eden izmed trojice je v kritju zelenega rastja stekel do avtomobila, kjer je kot član zelene bratovščine vedno prevažal svojo zvesto puško. Pritajeno se je približal živali na nekaj lučajev. Pomeril med oba mogočna rogova in sprožil. Ko se je razlegel pok in je iz cevi bruhnil ognjeni jezik, je žival začudeno pogledala proti svojemu napadalcu. Noge so se ji zašibile in nemočno je omahnila na trato pred tremi smrekami.
Za trenutek je zavladala grobna tišina, nato pa je gospodar slovesno dejal:''Let hitr po Zetorja pa en štrik!''.

Thursday, June 21, 2007

Krške ježe


Nedaleč od izvira dolenjskega bisera leži majhna vasica. Drobceno jato idiličnih hišic z ene strani obdajajo poraščeni griči, na drugi strani pa se bohotijo travniki in polja, ki črpajo svojo rodovitno moč iz plodnih teras, ki jih je skozi dolga tisočletja pojila reka Krka. Skorajda nemogoče je, da bi karkoli zmotilo spokojnost, ki razprostira svoj plašč nad tem biserom vaške arhitekture. Skorajda nemogoče... Pa vendar je vasica nedavno tega živela v smrtnem strahu.

Prebivalci, ki so brez večjih težav kljubovali Rimljanom in Turkom in so ponosno prestali vse vojne vihre, ki so divjale skozi našo deželo, se še vedno z grozo v očeh spominjajo obdobja, ko je po okoliških gozdovih lomastila rogata zverina. Težko bi jo opisali kot žival. Čeprav jo je povrgla domača mlekarica, se je v tem štirinožnem minotavru skrivalo več. Bil je zvit in pretkan. Strah vzbujajoči nikakor nista bili zgolj njegova pojava ali surova moč. Ne, ne. Njegova resnična moč se je skrivala za njegovim prodornim pogledom. Zdelo se je, kot bi razumel vsako besedo, vsak gib in vsako najmanjšo kretnjo...vraga, zdelo se je, da ogromna kosmatina bere misli! Vsako bitje, ki je po spletu nesrečnih okoliščin, ali zgolj po službeni dolžnosti zašlo v hlev, kjer je prebivalo to štirinožno mukajoče zlo, je v zraku čutilo njegovo premoč. V prostoru je bilo čutiti napetost in nakopičeno energijo. Z vsakim dne, ko je žival rasla in še bolj izostrovala svoj um, je napetost naraščala in pričela siliti iz svoje zatohle ječe.

Trenutek oskrbnikove nepazljivosti, ko zaradi hudičeve kapljice ni dobro zapahnil vrat hleva, bo za vedno ostal vtisnjen v srcih vaščanov. Zlo, ki je potrpežljivo čakalo na svojo zlato priložnost je zakorakalo na prostost in pri priči zavladalo vasi, ter okoliškim gozdovom in travnikom. Ljudje so se zaklepali v hiše, življenje je povsem zamrlo in vasica je otrpnila v dolgem, mračnem obdobju. Kdove kako bi se stvar končala, če peščica klenih rodobljubov ne bi vzela stvari v svoje roke.

Zgodaj zjutraj, ko je zver počivala v bližnjem grmičevju, so se zbrali v vaški gostilni. Najglasnejši je bil oskrbnik zveri, ki je zbrane veljake prepričeval, da je živinče nepremagljivo. Vsi so nemo gledali v svoje kozarce in srebali eliksir moči in poguma. Po zadostni količini rujne kapljice, je v njihovih venah zaplala uporniška kri. Župan je stopil na stol in se opotekaje povzpel na sredo mize. Z enim sami silnim zamahom gumijastega obuvala je pometel z mize vso navlako, ki bi ga utegnila ovirati pri njegovem nagovoru. Ozrl se je po navzočih in naštel ducat mož. Z mrkim zadovoljstvom je njihovo pozibavanje raztolmačil kot primerno mero poguma za podvig, ki ga je sam dolge ure koval na domačem zapečku. Možje so ga spoštovali - bil je izobražen in njegova krepka postava je zasenčila doberšnji del Maršalovega portreta, ki je že dolga leta budil spomine na minule zlate čase.

Župan je stopil v razkorak in naslonil svoje močne dlani na svoje boke. Ozrl se je pod strop, s pogledom ošinil 20 vatno žarnico Elektronike Velenje, ki je brlela v kotu pod stropom, za trenutek postal na pajčevini, kjer se je Pozidni Matija gostil s posmrtnimi ostanki zajetne vešče, pomislil, da bi bil že čas za menjavo jermena na njegovi Bečeski in se končno zastrmel v zbrano druščino. Počasi, korak za korakom jim je razložil svoj drzni načrt. Ujeli bodo zver!

Krčmar je pred odhodom vsakemu od njih namenil še šilce krepkega in jim voščil vso srečo. Možje so zakoračili v poletni večer. Z županom na čelu so se v rahli amplitudi opotekli do bližnjega grmovja, kjer je počivala goveja zver (registrirana, kakopak). Počasi in nadvse tiho so se razporedili okrog grmovja in žival obkolili. Nato so zagnali peklenski trušč! Mladi bik je šinil pokonci in v njegovih očeh je bilo prvič moč zaslediti strah. Po uvodnem šoku se je žival zbrala in jo ucvrla proti najmlajšemu članu obroča. Župan je najmlajšega v zadnjem hipu rešil pred grozovito smrtjo dveh organskih rogovil. Obroč je bil pretrgan in bik znova na prostosti. Prvotni načrt je padel v Krko. Župan je kot blisk zaklical trem možem naj mu sledijo in s seboj potegnil še najmlajšega. Izbranci so stekli za štirinogim kosmatincem, preostali pa so varovali vas. Bik jo je mahnil na odprto proti obrobnim travnikom. Gazil je posušeno seno. Možje za njim so mu (skoraj) neutrudno sledili po terasastem terenu. Najmlajšega člana je župan poslal naprej. Bil je mlad možak, urnih nog in bistrega pogleda, ki je v krčmo prišel med zadnjimi. Mladenič je lahkotno preskočil ježo, ki je ločevala dve terasi. Preostali štirje možje so mu sledili. Prva ježa, in stranski učinki krčmarjevega eliksirja so zahtevali svoj davek. Pred očmi zgroženega župana sta v prazno omahnila dva junaka. Ježa je bila preprosto preveč zahrbtna. Preživela nista mogla pomagati. Stežka sta premostila smrtonosno tektonsko prepreko in jo ubrala za mladeničem in bikom.

Fant je počasi, toda vztrajno dohiteval žival. Uspel jo je zgrabiti za rep. Bik se je upiral, toda mladenič se je oklepal kosmatega štrclja kot bi mu šlo za življenje (lahko bi rekli, da mu je dejansko šlo za življenje). Vedel je, da bo po njem, če izpusti rep. Smrtni boj je trajal nekaj minut. Ko so fantu že pohajale moči, se je iz teme prikazala mogočna županova postava. Z mogočnimi rokami je prijel žival okoli vratu in se z vso težo naslonil nanjo. Bik je omahnil. Jeklenemu prijemu se preprosto ni mogel zoperstaviti. V smrtnem strahu je žival otrpnila. Kmalu so prihiteli ostali možje. S skupnimi močmi so zlo, ki jih je tako dolgo ustrahovalo, strpali v oskrbnikov hlev in v malo vasico povrnili veselje.

Vzhodno od raja


Avtomobilizem bi mirno lahko označili za najbolj pristransko dejavnost. Čemu?

Stavim rezervne ključe mojega superstroja da vsaj 90% slovenskih uporabnikov avtomobilov prisega na svojo omiljeno znamko in njene pregovorne lastnosti ali vsaj njeno ožje geografsko-politično okolje in kljub dejstvu, da se avtomobili spreminjajo, bo za nekatere ''Švaba'' vedno sinonim za zanesljiv, robusten in klasično zadržan, '' Italijan'' je izdelek, ki mu je zavoljo njegove lepote in karizme oproščena marsikatera napaka, ''Francoz'' ustreza svoji geografski legi (je nekje med Nemčijo in Italijo), ''Samuraji'' dišijo po zanesljivi športnosti z nekako nerazumnimi oblikovalskimi prijemi, ''Korejci'' so poceni, ''Rus'' je najboljši za v ''hosto'', ''Američana'' pa tako ali tako ne bomo nikoli povsem doumeli.

Dejstva, da ''Korejci'' že dolgo niso več tako poceni, da ''Samuraji'' na testih zanesljivosti in kakovosti že lep čas klestijo po ''Švabu'', da ''Italijani'' niso zgolj lepi in da bomo čez kako desetletje ''Američane'' mogoče celo spregledali, imajo premajhno težo za kakšna korenita rušenja mitov in legend.

Sunday, May 13, 2007

Budnica



Zbudi me za praznik,
kot si me zbujala takrat,
ko prvi maj je vel,
v zelenju regratovih trat.

Bosa sva ležala,
gola pozabila na mraz,
al se še spomniš lučk,
ujetih v kito tvojih las,
preden vzel naju je čas.

SAJ TE NE OBSOJAM,
SEVEDA SI RAVNALA PRAV,
SI PAČ ODŠLA ZA NJIM,
KI TI BO LAHKO NEKAJ DAL.

Čudovita žena,
v zavetju krasnega moža,
ki lahko kupi čas,
ki zna, ki zmore, ki ima,
in ne opazi, ko te ni doma.

Zbudi me za prvi maj!
Zbudi me ko stal bo mlaj!

Veš jaz pa ostajam,
v brezskrbju svojega sveta,
vpet med gostilno,
dom in hladna jutra delavska.

Brez velikih ciljev,
brez lažnih upov in želja,
sanjam pretekle dni,
in čakam jutro praznika,
ki ga še vedno ljubim za oba.

Zbudi me za prvi maj!
Zbudi me ko stal bo mlaj!

I can't stop loving you

Friday, April 20, 2007

Serijske napake


Ljudje oz. bolje razumna bitja, čeprav to včasih težko opravičimo, delujemo na podlagi priučenih vzorcev. Na podlagi priučenih vzorcev delujejo tudi druga živa bitja, vendar si olajšajmo tezo in jim zlobno in sebično pripišimo zgolj osnovne vzorce obnašanja, ki se deloma prenašajo iz generacije na generacijo, deloma pa jih živinčeta izoblikujejo sama. Enako je pri nas človečnjakih, le da se mi povrhu vsega ubadamo še z vedenjskimi vzorci, ki nam nemalokrat odlično zagrenijo bivanje in sobivanje. Z leti vadbe in soočanja z določenimi okoliščinami in dražljaji se na določene situacije odzovemo povsem podzavestno in samodejno. Naši vcepljeni vzorci za trenutek prevzamejo nadzor, malce pomesarijo naokoli in se zopet potuhnejo do naslednjega vpoklica. Fino ne? Tega ne razlagam, ker bi za svoja dejanja in reakcije iskal izgovore. Opravičimo lahko žival, ki napade, ker se čuti ogroženo. Ko napade "razumsko bitje", ki svoja čustva nadzoruje z razumom (tu bi lahko odrpli obsežno debato), se okolica ponavadi sprašuje, kje se v tistem trenutku skriva razum... Odgovr se največkrat glasi:"Za vzorcem.". Preprosto se mu ne da ubadati z "rutinskimi" posegi in jih prepusti barbarskemu nagonu, ki ga malce zmotivira kupček neprijetnih izkušenj iz preteklosti. Največji trik pri vsej stvari pa je, da najbolj ugodne pogoje za vzorčne eksplozije ustvarijo ravno ljudje, ki jih imamo najraje in nam pomenijo največ. Prvič so okoliščine ugodne zavoljo večje interakcije, kar omogoča, da s prijatelji komuniciramo tudi, ko nismo najboljše volje, drugi razlog pa tiči v temu, da pred pravimi prijatelji spustimo vsakršne obrambne mehanizme in svojo notranjost izpostavimo v vsej njeni veličini. No...razlog bi bilo moč iskati tudi v dejstvu, da nam mnenje ljubljenih oseb nekaj pomeni in da se nanj oziramo malce bolj, kot na mnenje znancev, ki jih občasno srečujemo. In tako se največkrat zgodi, da pokole izvajamo ravno nad ljudmi, ki jih imamo radi oz. najraje... Bedno, kajne? Najbolj bedno pri vsem pa je, da se teh masakrov še kako dobro zavedamo, vendar jih nekako ne moremo preprečiti. Lahko preteče desetletje novoletnih sklepov, rojstnodnevnih obljub in dobronamernih priseg, tisto zlobno bitje na dnu naše podzavesti, ki vedno preži na njemu prijazne scenarije, kar noče ubogati... Se najglobje in iskreno opravičujem osebam, ki sem jih na svoji življenjski poti s svojimi dejanji hote ali nehote užalil. Svojih eksplozivnih in mnogokrat nepremišljenih reakcij se še kako dobro zavedam, njihove posledice pa se uspešno nalagajo na prav poseben oddelek moje vesti, vsi napori pa gredo v smeri, da bi ga lahko nekoč zaprl in uporabil v drugačne namene.

Pa še par Stingovih nasvetov za en čisto nov dan...

Friday, March 23, 2007

Po sledeh…


Ko se takole malce ozreš na prehojeno pot, si ne moreš kaj (če je stopnja tvojega samozavedanja vsaj malček bolj razvita, kot ona pri navadnem poljskem bramorju), da ne bi spregledal več kot očitne povezanosti nekaterih svojih dejanj. Ne štekaš? Naprimer – če onega dne ne bi porabil 15 minut za iskanje para nogavic, ki bi si bil vsaj malce podoben, bi se tvoje življenje mogoče odvijalo v popoloma drugi smeri. Vsako še tako nedolžno dejanje vpliva na tok dogodkov. Zapre nekatera in odpre vrsto drugih vrat. Vsako sranje, pa naj še tako smrdi, se čez čas (tukaj je jako uporaben kanček potrpljenja) izkaže za odlično gnojilo, iz katerega lahko črpaš hranilne snovi za kasnejše sadove. Kje bi bil, če takrat ne bi storil tega? Kako bi se razvil scenarij življenja, če takrat ne bi iskal zagamanih nogavic? V bistvu ni pomembno. Boli te k… Nikoli ne boš izvedel, kaj bi bilo, če ne bi bilo… Mogoče ti bodo določena poglavja razkrita na koncu predora, vendar me prevevajo močne slutnje, da ti bo tega takrat en mišji kakec mar. Nadvse priporočljivo je torej sprejemati odločitve, ki odražajo tvojo lastno voljo. Zakaj? Si predstavljaš, da se ti v trenutku, ko boš rekel ''Dui'' tvoji fizični pojavi, pred očmi zavrti tvoja celotna pot? Opazuješ glavne akterje, vse pomebne preobrate, omiljene dialoge…na koncu pa se malce počohaš po trebuhu, zabrundaš: ''Pa kdo, hudiča, je tole sploh režiral?'' in malce nezadovoljen odbrziš na višji energetski nivo ali pa še malce postavaš okrog neosvojenih trdnjav in strašiš naključne mimoidoče. Vsak korak je tvoj korak. Ne očetov, ne mamin, ne partnerjev. Sam asfaltiraš svojo pot, sam vklapljaš smernike in križariš po neizčrpnem morju alternativ na poti do svojih ciljev. Če je cilj zgolj muha enodnevnica ali pa kaka hudo generalna reč konec koncev sploh ni pomembno. Dokazano sem prepričan, da dokler vlagaš energijo in napore v določene cilje, se bo celotno stvarstvo obračalo v smeri tvojih ciljev. Cilj in pot sta v tvojih rokah...pod pogojem, da sam obračaš volan, sam poskrbiš za morebitne okvare in pravično podeljuješ kupončke za povzročeno škodo v prometnih nesrečah, ki si jih zakrivil sam.