Azil na dveh kolesih

Ko pozabiš, da se je neko poraščeno teslo pred nekaj 100.000 leti spustilo iz drevesa, pograbilo palico in zasejalo zametke sodobnega tržnega gospodarstva. Ko se požvižgaš na dnevne obveznosti. Ko si dan zorganiziraš na podlagi treh preprostih bioloških potreb. Ko mobilni telefon postane smešno pogrešljiv. Ko z osebami, ki te obkrožajo postaneš zgolj kolesar ...

Lanceu so v njegove memoare zapisali, da ne gre zgolj za bicikel. Res je! Gre za povezanost. Gre za svobodo. Gre za odmik iz realnosti. Trenutni skok v utopični svet, kjer vsa dejstva (najsi bodo še tako neprijetna) sprejmeš s salvami smeha in kjer odločitve dejansko potekajo skupinsko in vsak član odprave k vsaki stvari doprinese svoj nezamenljiv pečat in kjer vpršanja, ki se ti celo leto motajo po glavi rešiš na nekaj kvadratnih centimetrih neudobnega sedeža med dvema pirpavzama.

Karavana Dunaj - Praga je nekaj posebnega, kot je bila nekja posebnega vsaka karavana do sedaj. Starostne razlike padejo, vsi napori so usmerjeni v nek simbolični in zgolj geografsko opredeljen cilj. Edina omejitev je cesta, edino razpoložljivo sredstvo je bicikel in neomejeno število možnosti, ko vse ne gre povsem po planu. Kaj znano? Cesta, cilj in bicikel? Nekako postane vse skupaj otročje lahko, če vključiš v svoj "road book" nekaj preprostih alternativ, ščepec dobrih prijateljev, kanček klenega humorja in nekaj odrgnin na zadnjici.

Franci, Korl, Urša, Mrtn, Berger, Miško hvala! Ste prijatelji, s katerimi lahko človek osvoji vsako "Prago".