Tribute Cestnemu Bojevniku

Recimo, da veljam za zgledno poraščeno bitje, v katerem preverjeno prevladujejo testosteronsko obarvane naravne kemikalije. Recimo, da sem čustveno uravnovešen do te mere, da me do solz spravijo zgolj 3 filmi in da nisem pristaš pretiranega izkazovanja čustvenih stanj in pretiranega navezovanja na določene materializirane zadevščine. Kljub temu se zgodi, da mi pot občasno prekrižajo organske in anorganske tvorbe, ki se med testosteronsko dlakovje zarijejo tako globoko, da si mojega ubornega zemeljskega trenutka brez njih preprosto ne morem predstavljati.

Vem, da bom z navedkom, ki bo sledil, popolnoma pokvaril prvotni vtis romantično navdahnjenega sestavka, ampak jebiga, sem pač takšnega spola: Renault Megane 1,6 16V RT, letnik 99' , 110 KM (79 KW) pri 5750 vrt./min, 148 Nm pri 3750 vrt./min, pospešek do 100 km/h ... strašanski, končna hitrost ... takisto strašanska ali
po domače Stroj Smrti, Cestni bojevnik ali Silber Teil ... 6 let je dolga doba, 211.000 km je dolga pot. Od Benetk do Dunaja, od Ohrida do Minhna in mnogo domačih, meditativno obarvanih kilometrov, ko sva skupaj tuhtala in premlevala skrivnosti življenja, praktične filozofije za vsakdanjo rabo, pocestne zakonitosti in male nerazumljive dogodke velikih razsežnosti. Bil si mi dom, bil si mi prijatelj, zaveznik, ki me nikdar ni pustil na cedilu in edini prostor, ki je bil resnično in povsem zasebno moj. Kupi smeti na zadnjih sedežih, poln prtljažnik športne opreme, odej, spalk, armafleksov, sekir, priročnega orodja, vžigalnih kablov, nikoli uporabljenih dežnikov, dokaj spodobno razviti ostanki hrane pod sedeži, ki sem jih našel v trenutkih najhujše lakote in trije evrski kovanci, ki so tekom Jugoture dezertirali v režo na armaturki - vse to je bil izraz medsebojne ljubezni in zaupanja, ki se lahko primerja z resničnim prijateljstvom.

Skupaj sva klestila po prepotentnih hondaših, nadebudnih germanskih turbodizelaših, ambicioznih žepnih plastičarjih in učila veliko krepkejša in finančno bolje situirana prevozna sredstva vijuganja po zaprtih magistralkah, strašila z-njim-vozeče-se z ne-ravno-navdušujočimi zvoki (ane Franko?) ... no, da ne pozabim občasnih lekcij s strani malih žepnik raket, zimskih uživancij in krivljenja kolesnih obročev na nič hudega slutečih robnikih in to zgolj v zameno za redne servise, polletno čiščenje, gorivo, priročne dodatke za odlaganje drobnarij, tipalo zgornje mrtve točke, akumulator, zašvasan izpušni kolektor, generalko servo črpalke in kanček ljubezni.

Vsako obdobje se enkrat konča. Hvala za sleherni kilometer, hvala za bojevniški duh, veselje do vrtenja, neomajnost, trdnost, vzdržljivost in obenem dobršnjo mero sočutja. Naj ti bo štirikolesna jesen spokojna in mirna.