Jestjestjest

Dozdeva se mi ... no, zatrdno sem prepričan, da smo bitja (tokrat se ne bom omejeval zgolj na določene organske kreature) v osnovi na moč oz. bolje popolnoma egoistične kreacije. Zakaj? Celoten hec naših vsakodnevnih prizadevanj, garanj in projektov je dobro počutje naše zavesti. Do razlik med nami prihaja zgolj zaradi stopnje egoizma, ki jo poseduje posameznik - pri nekaterih je talent neizmeren, pri drugih pač malce prikrit. Sedajle se bo usul plaz pomislekov in argumentov, da temu ni tako, zategadelj bom naštel nekaj osnovnih egoističnih vzgibov.

Zakaj vzgajamo potomce? Da na nek način kupček naših genov in del naših načel (zato gre staršem v nos neuboganje otrok) preživi naše zemeljsko življenje. Dobro, dobro, sedaj mi boste pred noso pričel mahati s človekoljubnimi dejavnostmi - kaj se zgodi, ko podariš 2 € možakarju z litrco, ki poseda na klopci v parku? No? Počutiš se kul, priznaj! Si car, ki poseduje moč, da "odreši" "ubogega" brezdomca! V redu, kaj pa je s samomorilci (občutljiva tema)? Za moje pojme je samomor kapitalno egoistično dejanje - iz ljubezni do sebe nekdo "grdno zajebe" svojo stisko ne meneč se za posledice in svoje bližnje (če ti obstajajo). Zakaj so se vikingi požrtvovalno metali pred sekire nasprotnikov, da le-te niso zagrizle v medrožni prostor (prostor med obema rogovoma) bojnih kameradov? Če so zadevščino po nekem vikinškem naključju preživeli, so jim bile do konca njihovih dni na voljo kameradov dvojamborni čoln, žena/ovce in vsesplošno opevanje njihovega junaškega dejanja. In če je bila sekira vseeno preveč prizadevna? Jebiga, tut Valhala ni tko švoh zadevščina. Zakaj pišem tale blog? Da s svojimi tegobami nadlegujem tebe, da včasih izpadem totalen car in da zdravim svoje komplekse s statistikami Statcounterja ;)