Oda "vozniku"

Hvala možakarju nekoliko neandertalskih potez (neandertalcem se iskreno opravičujem, vendar gre res zgolj za vizualno podobnost in nikakor ne podcenjujem njihovih miselnih percepcij) in črnih las, ki mi je popestril današnje križarjenje po ljubljanski obvoznici.

V trenutkih, ko sem belih členkov krčevito stopical po pedalu za zavore, teptal hupo in obupano iskal vrzel med betonskim blokom na levi in germanskim štirikolesnim prevoznim sredstvom, ki je name pritiskalo z desne strani, sem skoraj občutil prag razsvetljenja. Ko je bila situacija že tako brezupna, da sem skoraj slišal pokljanje pločevine in resno razmišljal, de bi poskusil s tehniko mižanja (bojda je na moč učinkovita), se je moj stroj smrti končno dovolj ustavil, da je moj nadebudni cestni prijatelj, čigar mišljenjske sposobnosti bi lahko ponazoril z vzporedno vezavo sedemnajstih diod (za obnašanje mravelj jih potrebujemo 23), do konca izpeljal svoj prehitevalni manever. V navalu adrenalina in presenečen nad dejstvom, da je nekdo lahko tako refleksno nadarjen, da trmasto vztraja pri svojem početju kljub nekajsekundnemu vpitju francoske troblje za svojim levim ramenom in svoje početje malce kasneje tudi zgledno brezbrižno konča, sem zlomka dohitel...Panoramski pogled skozi moje prednje desno steklo je razkril v začetku omenjeno kreaturo, ki se je lahkotno ubadala s svojim mobilnim telefonom, namesto opravičila za profesionalno reakcijo in izgubljene mesece življenja, pa se je dotični osebek pričel razburjati...ZAKAJ ŽE!?

Predragemu trogloditu zato voščim vesele praznike, za darilo pa naj mu dedek Mraz in Božiček njegovega MODREGA ŠTIRIVRATNEGA PASSATA z registrsko oznako GO C9 - 845 zatlačita tako globoko v njegov izpušni sistem (voznikov), da ga ne bo mogel več uporabljati.