Za Robija

Ko bom umrl,
ne morite rož v moj spomin,
venca ne nosite, kaj naj z njim?
Brez solza v življenju sem se res lepo imel,
mnogo več presmejal, kot trpel.
Ko bom umrl,
naj pošten oštir za liter da,
da lahko nazdravi druščina.

Ko bom umrl,
kdor me je imel vsaj malo rad,
z mano naj se veseli takrat.

Ko bom umrl,
stopil čez prag in napotil se v tunel,
na drugi strani čaka me hotel.
Svetlobo novo s polno dušo bom zajel,
prebujen domov prišel.

Ne bom umrl,
le spremenil se bom spet,
kot v vodo stopi se led.
Ne bom umrl ...

Takrat izvedel bom odgovore na ducate vprašanj.
takrat bom razumel podobe iz mojih sanj,
srebrno nitko, ki me več ne veže,
ker do tja ne seže.
Ne žalujte,
za olupkom, ki bo tu ostal,
takrat bom že na varnem spal.

Ko bom umrl, ne bom umrl ...

(A. Šifrer)