Odpravljanje

Ljudje smo v določenih pogledih tehnološko zelo napredna rasa ... v določenih pogledih ... v veliki večini ostalih pogledov pa naša življenja kljub digitalnim ročnim uram in baterijskim vrtalnikom v največji meri upravljajo zanemarljive količine aminokislin. Malo verjetno? No ... Julij Cezar, Napoleon, Bill Clinton - sami karizmatični in vplivni ljudje, ki so odločno obvladovali parcele spodobnih velikosti in ... klonili pod pritiskom svojih aminokislin ... no, na te aminokisline so vplivale aminokisline v lasti "onih drugih" prebivalcev našega malega planeta ... mogoče bi zadevo močno olajšal, če bi preprosto napisal "prebivalk" ... ok, da ne bo kakšnih nejasnosti recimo, da so tudi največji podlegli čarom žensk. In če ta drobcena nevšečnost spodnese može tolikšnih veličin, čemu ne bi pustošila tudi po mikrokozmosu povsem vsakdanjih testosteronsko obarvanih homo sapiensov? Pa poglejmo ... recimo mojega znanca ... prijatelja ... ali bolje človeka, ki sem mu na nek način zelo blizu.

Možakar je v svojih letih (roko na srce jih nikakor ne kaže toliko, kot mu jih je statistično dodeljenih) zavoljo aminokislin doživel marsikateri nepozaben trenutek, marsikatero izkrcanje v Normandiji, mnogo odprav na severni tečaj, še več iskanj skritih zakladov in nešteto neuspelih poizkusov in projektov odprav na 6. največji planet našega osončja. Bilanca? Mnogo mrtvih, še več ranjenih, kup izgubljene, uničene in polomljene opreme, zajeten kupček zapravljenih finačnih sredstev, spodobna količina časa, kopica fotografij in zlat prstan, ki ga je povsem povprečen vodotok odnesel novim dogodivščinam naproti ... no, nekako ne moremo mimo predalnikov polnih izsledkov raziskav, poročil s terena, dnevnikov in vzorcev. Prvotne iluzije romantičnih odprav k vznožju piramid so stvar preteklosti, projekti prihodnosti so začrtani bolj realistično in preudarno. Spisek potrebne opreme je vsako leto daljši, člani odprave vedno bolj izkušeni, zavarovalne vsote pa se z vsako odpravo večajo sorazmerno z okopi in obzidji. Možnosti nepredvidenih dogodkov in večjih izgub so tako minimalne ... heh ... od minimalnih do ničnih je žal še vedno zelo dolga pot, gotovih zaključkov pri tovrstnih "hobijih" pa tako ali tako ni.
Odprave, ki bi se jih naš raziskovalec lotil je vedno manj. Če kakšna kaže najmanjše znake obetavnosti, jo naš Amundsen v slogu "bolje preprečiti, kot zdraviti" zapusti v prvem baznem taboru ...

Naravnost ironične so odprave, ki bi se jih z veseljem lotil. Odprave, za katere čuti, da bi ga izpolnile, umirile, ga prisilile, da za dolgo, dolgo časa pospravi safari klobuk, daljnogled in kaki hlače. Kje je tu ironija? Ponavadi ... večinoma ... v 99% so se takšnih projektov ravno pred kratkim lotili raziskovalci, katerih namen ni bil ravno znanstven - proračun so porabili v lastno zadovoljstvo in dokaj uspešno preslepili celotno ekipo s sponzorji vred. Vodstvo odprave obupno išče novega raziskovalca in prvotni razgovori so na moč obetavni, okopi padejo, priprave stečejo, vrne se kanček začetniškega navdušenja in potem sledi dokaj pogost in vedno bolj predvidljiv krizni sestanek v slogu: "Gospod Jones, žal posedujte preveč odličnih in pozitvnih lastnosti - naša odprava si ne zasluži tako eminentne osebnosti ... vajeni smo delati s povsem povprečnimi raziskovalci in veliko skromnejšimi sredstvi ... razumite, niste krivi vi, krivi smo mi." ali pa mogoče: "Gospod Jones, med pripravami kažete preveč navdušenja nad celotno rečjo ... nismo pripravljeni na ljudi, ki bi se v celoti posvetili temu projektu, zato bi bilo (zavoljo vas) bolje, da sodelovanje prekinemo. Seveda pa bi radi z vami ostali v kontaktu, če se kasneje zadeve obrnejo kako drugače ...".

Očitno dandanes raziskovalci, ki ne iščejo izpolnitve lastnega ega, temveč zgolj čisto iskanje "višje resnice" niso več zaželjeni. Očitno je napočilo obdobje brez princev na belih konjih, princese v zaklenjenih v grajskih stolpih pa so povsem vajene, da jim njihovi "rešitelji", delajo družbo preko mobilnega telefona (eleganten način, kako se izogniti pobijanju nadležnih reptilov in plezanju po spolzkih grajskih zidovih).

Kaj torej ostane srčnim starodobnim pustolovcem? Klet naravoslovnega muzeja, omare zapiskov, zaprašeni arhivi, oguljene safari hlače, neuporabni okopi, visoke zavarovalne premije in upanje, da Atlantida resnično obstaja.