Serijske napake

Ljudje oz. bolje razumna bitja, čeprav to včasih težko opravičimo, delujemo na podlagi priučenih vzorcev. Na podlagi priučenih vzorcev delujejo tudi druga živa bitja, vendar si olajšajmo tezo in jim zlobno in sebično pripišimo zgolj osnovne vzorce obnašanja, ki se deloma prenašajo iz generacije na generacijo, deloma pa jih živinčeta izoblikujejo sama. Enako je pri nas človečnjakih, le da se mi povrhu vsega ubadamo še z vedenjskimi vzorci, ki nam nemalokrat odlično zagrenijo bivanje in sobivanje. Z leti vadbe in soočanja z določenimi okoliščinami in dražljaji se na določene situacije odzovemo povsem podzavestno in samodejno. Naši vcepljeni vzorci za trenutek prevzamejo nadzor, malce pomesarijo naokoli in se zopet potuhnejo do naslednjega vpoklica. Fino ne? Tega ne razlagam, ker bi za svoja dejanja in reakcije iskal izgovore. Opravičimo lahko žival, ki napade, ker se čuti ogroženo. Ko napade "razumsko bitje", ki svoja čustva nadzoruje z razumom (tu bi lahko odrpli obsežno debato), se okolica ponavadi sprašuje, kje se v tistem trenutku skriva razum... Odgovr se največkrat glasi:"Za vzorcem.". Preprosto se mu ne da ubadati z "rutinskimi" posegi in jih prepusti barbarskemu nagonu, ki ga malce zmotivira kupček neprijetnih izkušenj iz preteklosti. Največji trik pri vsej stvari pa je, da najbolj ugodne pogoje za vzorčne eksplozije ustvarijo ravno ljudje, ki jih imamo najraje in nam pomenijo največ. Prvič so okoliščine ugodne zavoljo večje interakcije, kar omogoča, da s prijatelji komuniciramo tudi, ko nismo najboljše volje, drugi razlog pa tiči v temu, da pred pravimi prijatelji spustimo vsakršne obrambne mehanizme in svojo notranjost izpostavimo v vsej njeni veličini. No...razlog bi bilo moč iskati tudi v dejstvu, da nam mnenje ljubljenih oseb nekaj pomeni in da se nanj oziramo malce bolj, kot na mnenje znancev, ki jih občasno srečujemo. In tako se največkrat zgodi, da pokole izvajamo ravno nad ljudmi, ki jih imamo radi oz. najraje... Bedno, kajne? Najbolj bedno pri vsem pa je, da se teh masakrov še kako dobro zavedamo, vendar jih nekako ne moremo preprečiti. Lahko preteče desetletje novoletnih sklepov, rojstnodnevnih obljub in dobronamernih priseg, tisto zlobno bitje na dnu naše podzavesti, ki vedno preži na njemu prijazne scenarije, kar noče ubogati... Se najglobje in iskreno opravičujem osebam, ki sem jih na svoji življenjski poti s svojimi dejanji hote ali nehote užalil. Svojih eksplozivnih in mnogokrat nepremišljenih reakcij se še kako dobro zavedam, njihove posledice pa se uspešno nalagajo na prav poseben oddelek moje vesti, vsi napori pa gredo v smeri, da bi ga lahko nekoč zaprl in uporabil v drugačne namene.