Monday, December 24, 2007
Saturday, December 15, 2007
Oda "vozniku"
Hvala možakarju nekoliko neandertalskih potez (neandertalcem se iskreno opravičujem, vendar gre res zgolj za vizualno podobnost in nikakor ne podcenjujem njihovih miselnih percepcij) in črnih las, ki mi je popestril današnje križarjenje po ljubljanski obvoznici.
V trenutkih, ko sem belih členkov krčevito stopical po pedalu za zavore, teptal hupo in obupano iskal vrzel med betonskim blokom na levi in germanskim štirikolesnim prevoznim sredstvom, ki je name pritiskalo z desne strani, sem skoraj občutil prag razsvetljenja. Ko je bila situacija že tako brezupna, da sem skoraj slišal pokljanje pločevine in resno razmišljal, de bi poskusil s tehniko mižanja (bojda je na moč učinkovita), se je moj stroj smrti končno dovolj ustavil, da je moj nadebudni cestni prijatelj, čigar mišljenjske sposobnosti bi lahko ponazoril z vzporedno vezavo sedemnajstih diod (za obnašanje mravelj jih potrebujemo 23), do konca izpeljal svoj prehitevalni manever. V navalu adrenalina in presenečen nad dejstvom, da je nekdo lahko tako refleksno nadarjen, da trmasto vztraja pri svojem početju kljub nekajsekundnemu vpitju francoske troblje za svojim levim ramenom in svoje početje malce kasneje tudi zgledno brezbrižno konča, sem zlomka dohitel...Panoramski pogled skozi moje prednje desno steklo je razkril v začetku omenjeno kreaturo, ki se je lahkotno ubadala s svojim mobilnim telefonom, namesto opravičila za profesionalno reakcijo in izgubljene mesece življenja, pa se je dotični osebek pričel razburjati...ZAKAJ ŽE!?
Predragemu trogloditu zato voščim vesele praznike, za darilo pa naj mu dedek Mraz in Božiček njegovega MODREGA ŠTIRIVRATNEGA PASSATA z registrsko oznako GO C9 - 845 zatlačita tako globoko v njegov izpušni sistem (voznikov), da ga ne bo mogel več uporabljati.
V trenutkih, ko sem belih členkov krčevito stopical po pedalu za zavore, teptal hupo in obupano iskal vrzel med betonskim blokom na levi in germanskim štirikolesnim prevoznim sredstvom, ki je name pritiskalo z desne strani, sem skoraj občutil prag razsvetljenja. Ko je bila situacija že tako brezupna, da sem skoraj slišal pokljanje pločevine in resno razmišljal, de bi poskusil s tehniko mižanja (bojda je na moč učinkovita), se je moj stroj smrti končno dovolj ustavil, da je moj nadebudni cestni prijatelj, čigar mišljenjske sposobnosti bi lahko ponazoril z vzporedno vezavo sedemnajstih diod (za obnašanje mravelj jih potrebujemo 23), do konca izpeljal svoj prehitevalni manever. V navalu adrenalina in presenečen nad dejstvom, da je nekdo lahko tako refleksno nadarjen, da trmasto vztraja pri svojem početju kljub nekajsekundnemu vpitju francoske troblje za svojim levim ramenom in svoje početje malce kasneje tudi zgledno brezbrižno konča, sem zlomka dohitel...Panoramski pogled skozi moje prednje desno steklo je razkril v začetku omenjeno kreaturo, ki se je lahkotno ubadala s svojim mobilnim telefonom, namesto opravičila za profesionalno reakcijo in izgubljene mesece življenja, pa se je dotični osebek pričel razburjati...ZAKAJ ŽE!?
Predragemu trogloditu zato voščim vesele praznike, za darilo pa naj mu dedek Mraz in Božiček njegovega MODREGA ŠTIRIVRATNEGA PASSATA z registrsko oznako GO C9 - 845 zatlačita tako globoko v njegov izpušni sistem (voznikov), da ga ne bo mogel več uporabljati.
Thursday, November 29, 2007
Bratovščina Pognanega majstra
V času, ko zorijo češnje in ko se poletje prelomi in prične svoj lahni drnec proti nevzdržno visokim temperaturam, je pravšnji čas, da se naša bratovščina "Pognanega majstra" odpravi dvokolesnim prigodam naproti.
Vsakoletni ritual se tokrat pričenja na dokaj zanikrni železniški postaji(ci) zgledno majcenega evropskega mesteca. Pod vznožje mestnega griča, na katerem domuje bojda najdražji tekoči meter motorizirane vzpenjalne konstrukcije, prva prisopihata Mrtn in Radman - prašna in preznojena od dolge poti, ki ju je po nevarnih kolesarskih poteh pripeljala iz daljnih Črnuč, Bergerja pa na postajo dostavi multizemljan Vinc.
Zbrana druščina po zmerno obsežnem plenilskem pohodu gastronomske narave taktično zasede vogalno mizo bližnjega bifeja in ob kokti in spominih na pretekle odprave čaka preostanek bratovščine. Pridruži se jim celotni dolenjski odred, v sestavi vsestranskega športnika Francija, novopečenega upokojenega vinogradnika Karla, brhke Dolenjke Urše, ter omladinca Miškota, ki se po krajšem železniškem tranzitu skupaj z otovorjenimi dvokolesnimi bolidi izkrca iz Šentviškega Expresa. Po slovesni podelitvi vozovnic (za katere so odšteli ugodnih 41€), sledi invazija na vlakovno kompozicijo Ljubljana - Dunaj. Bratovščino sprejme udobje pilotskih sedežev, kjer 6 ur prebijejo v prešerno složnem ozračju, ki ga prijetno dopolnjuje prehranjevanje, spanec, tortura MP3 priprav in nadlegovanje nič hudega slutečih potnic.
Prihod na Dunaj mine v znamenju iskanja kontaktne osebe s partizanskim imenom "Andrej", ki takoj zatem povede na nočnem kronometru po ulicah Dunaja. Cilj etape v boksih študentskega hostla, kjer naši jekleni vranci ležejo k počitku, 5 minut za higijeno (ki sledijo 20-minutnemu praznjenju telesnih prebavnih traktov) in plenilski pohod po nočnem Dunaju.
Ker so naši folklorno obarvani sosedje jako marljiv narod, ki vstaja zgodaj in ... tako je - hodi zgodaj v posteljo, je edina rešilna bilka balkanski kiosk, čigar poliglotski šefici z vmesnim "Zis oder šarf?" postrežeta z "Dva weisser wurst sa kečapom i zenfom", za pičlih "Cvaj ojro zibcih".
Uspešen dan druščina sklene v baznem taboru, kjer ob zvokih Cece, ki se razlegajo iz sosednjega apartmaja, utonejo v spokojen spanec.
Saturday, November 24, 2007
Sunday, November 18, 2007
Junaki

Včasih so junaki pobijali zmaje, lovili volkodlake, preganjali Nemce in se sprehajali po Luni. Danes junaki pred širno javnostjo tekajo po zelenih planjavah, preganjajoč nič hudega sluteče črno-bele mehurje, vijugajočse drvijo po belih strminah, se tlačijo v ozke kokpite in pri 60°C in 850 konji za hrbtom osvajajo gromozanske pokale, natikajo pisane drese sumljivih barv in polni kemičnih preparatov na dveh kolesih švigajo preko gorskih prelazov ... Ljudske množice jih slavijo kot bogove, jim pripisujejo nadnaravne zmožnosti in močno opevajo 0.0000003 % bogastva, ki ga novodobni heroji pred brnečimi TV-kamerami namenjajo za nakup seta zvezkov in barvnih svinčnikov v odročni afriški vasici ...
Za razliko od medijsko poveličevanih šminkerjev obstajajo Junaki, ki bijejo svoje vojne epskih razsežnosti daleč od blišča fotografskih aparatov in rumenega tiska. Junaki, ki z nasmeškom in brez pritoževanja dolga leta prenašajo bolečine, ki jim jih zadajajo vsakodnevni boji in odrekanja. Kljub svojim težavam so bolj širokosrčni kot večina dobrodelnih organizacij, bolj univerzalni od najboljših triatloncev in vse to zmorejo tiho, brez sebičnega pripisovanja zaslug in brez kančka samohvale ... Ko po dolgoletnih bitkah in neštetih humanitarnih akcijah opravijo svoje poslanstvo, po poslednji bitki tiho odidejo. Za seboj pustijo praznino, ki jo poskušamo napolniti s spomini, vtisi in podobami pomešanimi z nešteto vprašanji, besedami in dejanji, ki smo jih hoteli izraziti, pa je za to preprosto zmanjkalo časa.
Veličino Pravih Junakov v celoti dojamemo šele tedaj, ko ti odidejo v nek boljši svet. Svet, kjer lahko brez strahu, omejitev in bolečine uganjajo stvari, ki jih veselijo in obenem še vedno nesebično pazijo na nas - dokaj nemočne zemeljske olupke.
Friday, November 9, 2007
Za Robija

Ko bom umrl,
ne morite rož v moj spomin,
venca ne nosite, kaj naj z njim?
Brez solza v življenju sem se res lepo imel,
mnogo več presmejal, kot trpel.
Ko bom umrl,
naj pošten oštir za liter da,
da lahko nazdravi druščina.
Ko bom umrl,
kdor me je imel vsaj malo rad,
z mano naj se veseli takrat.
Ko bom umrl,
stopil čez prag in napotil se v tunel,
na drugi strani čaka me hotel.
Svetlobo novo s polno dušo bom zajel,
prebujen domov prišel.
Ne bom umrl,
le spremenil se bom spet,
kot v vodo stopi se led.
Ne bom umrl ...
Takrat izvedel bom odgovore na ducate vprašanj.
takrat bom razumel podobe iz mojih sanj,
srebrno nitko, ki me več ne veže,
ker do tja ne seže.
Ne žalujte,
za olupkom, ki bo tu ostal,
takrat bom že na varnem spal.
Ko bom umrl, ne bom umrl ...
(A. Šifrer)
ne morite rož v moj spomin,
venca ne nosite, kaj naj z njim?
Brez solza v življenju sem se res lepo imel,
mnogo več presmejal, kot trpel.
Ko bom umrl,
naj pošten oštir za liter da,
da lahko nazdravi druščina.
Ko bom umrl,
kdor me je imel vsaj malo rad,
z mano naj se veseli takrat.
Ko bom umrl,
stopil čez prag in napotil se v tunel,
na drugi strani čaka me hotel.
Svetlobo novo s polno dušo bom zajel,
prebujen domov prišel.
Ne bom umrl,
le spremenil se bom spet,
kot v vodo stopi se led.
Ne bom umrl ...
Takrat izvedel bom odgovore na ducate vprašanj.
takrat bom razumel podobe iz mojih sanj,
srebrno nitko, ki me več ne veže,
ker do tja ne seže.
Ne žalujte,
za olupkom, ki bo tu ostal,
takrat bom že na varnem spal.
Ko bom umrl, ne bom umrl ...
(A. Šifrer)
Wednesday, October 31, 2007
Največji
Ko F1 še ni bila domena prepotentnih šminkerjev, ko so se dirke odločale na dirkališču in ko so aluminijaste konzerve s 1400 KM nudile bore malo zaščite ...
Saturday, October 27, 2007
Odpravljanje
Ljudje smo v določenih pogledih tehnološko zelo napredna rasa ... v določenih pogledih ... v veliki večini ostalih pogledov pa naša življenja kljub digitalnim ročnim uram in baterijskim vrtalnikom v največji meri upravljajo zanemarljive količine aminokislin. Malo verjetno? No ... Julij Cezar, Napoleon, Bill Clinton - sami karizmatični in vplivni ljudje, ki so odločno obvladovali parcele spodobnih velikosti in ... klonili pod pritiskom svojih aminokislin ... no, na te aminokisline so vplivale aminokisline v lasti "onih drugih" prebivalcev našega malega planeta ... mogoče bi zadevo močno olajšal, če bi preprosto napisal "prebivalk" ... ok, da ne bo kakšnih nejasnosti recimo, da so tudi največji podlegli čarom žensk. In če ta drobcena nevšečnost spodnese može tolikšnih veličin, čemu ne bi pustošila tudi po mikrokozmosu povsem vsakdanjih testosteronsko obarvanih homo sapiensov? Pa poglejmo ... recimo mojega znanca ... prijatelja ... ali bolje človeka, ki sem mu na nek način zelo blizu.
Možakar je v svojih letih (roko na srce jih nikakor ne kaže toliko, kot mu jih je statistično dodeljenih) zavoljo aminokislin doživel marsikateri nepozaben trenutek, marsikatero izkrcanje v Normandiji, mnogo odprav na severni tečaj, še več iskanj skritih zakladov in nešteto neuspelih poizkusov in projektov odprav na 6. največji planet našega osončja. Bilanca? Mnogo mrtvih, še več ranjenih, kup izgubljene, uničene in polomljene opreme, zajeten kupček zapravljenih finačnih sredstev, spodobna količina časa, kopica fotografij in zlat prstan, ki ga je povsem povprečen vodotok odnesel novim dogodivščinam naproti ... no, nekako ne moremo mimo predalnikov polnih izsledkov raziskav, poročil s terena, dnevnikov in vzorcev. Prvotne iluzije romantičnih odprav k vznožju piramid so stvar preteklosti, projekti prihodnosti so začrtani bolj realistično in preudarno. Spisek potrebne opreme je vsako leto daljši, člani odprave vedno bolj izkušeni, zavarovalne vsote pa se z vsako odpravo večajo sorazmerno z okopi in obzidji. Možnosti nepredvidenih dogodkov in večjih izgub so tako minimalne ... heh ... od minimalnih do ničnih je žal še vedno zelo dolga pot, gotovih zaključkov pri tovrstnih "hobijih" pa tako ali tako ni.
Odprave, ki bi se jih naš raziskovalec lotil je vedno manj. Če kakšna kaže najmanjše znake obetavnosti, jo naš Amundsen v slogu "bolje preprečiti, kot zdraviti" zapusti v prvem baznem taboru ...
Naravnost ironične so odprave, ki bi se jih z veseljem lotil. Odprave, za katere čuti, da bi ga izpolnile, umirile, ga prisilile, da za dolgo, dolgo časa pospravi safari klobuk, daljnogled in kaki hlače. Kje je tu ironija? Ponavadi ... večinoma ... v 99% so se takšnih projektov ravno pred kratkim lotili raziskovalci, katerih namen ni bil ravno znanstven - proračun so porabili v lastno zadovoljstvo in dokaj uspešno preslepili celotno ekipo s sponzorji vred. Vodstvo odprave obupno išče novega raziskovalca in prvotni razgovori so na moč obetavni, okopi padejo, priprave stečejo, vrne se kanček začetniškega navdušenja in potem sledi dokaj pogost in vedno bolj predvidljiv krizni sestanek v slogu: "Gospod Jones, žal posedujte preveč odličnih in pozitvnih lastnosti - naša odprava si ne zasluži tako eminentne osebnosti ... vajeni smo delati s povsem povprečnimi raziskovalci in veliko skromnejšimi sredstvi ... razumite, niste krivi vi, krivi smo mi." ali pa mogoče: "Gospod Jones, med pripravami kažete preveč navdušenja nad celotno rečjo ... nismo pripravljeni na ljudi, ki bi se v celoti posvetili temu projektu, zato bi bilo (zavoljo vas) bolje, da sodelovanje prekinemo. Seveda pa bi radi z vami ostali v kontaktu, če se kasneje zadeve obrnejo kako drugače ...".
Očitno dandanes raziskovalci, ki ne iščejo izpolnitve lastnega ega, temveč zgolj čisto iskanje "višje resnice" niso več zaželjeni. Očitno je napočilo obdobje brez princev na belih konjih, princese v zaklenjenih v grajskih stolpih pa so povsem vajene, da jim njihovi "rešitelji", delajo družbo preko mobilnega telefona (eleganten način, kako se izogniti pobijanju nadležnih reptilov in plezanju po spolzkih grajskih zidovih).
Kaj torej ostane srčnim starodobnim pustolovcem? Klet naravoslovnega muzeja, omare zapiskov, zaprašeni arhivi, oguljene safari hlače, neuporabni okopi, visoke zavarovalne premije in upanje, da Atlantida resnično obstaja.
Možakar je v svojih letih (roko na srce jih nikakor ne kaže toliko, kot mu jih je statistično dodeljenih) zavoljo aminokislin doživel marsikateri nepozaben trenutek, marsikatero izkrcanje v Normandiji, mnogo odprav na severni tečaj, še več iskanj skritih zakladov in nešteto neuspelih poizkusov in projektov odprav na 6. največji planet našega osončja. Bilanca? Mnogo mrtvih, še več ranjenih, kup izgubljene, uničene in polomljene opreme, zajeten kupček zapravljenih finačnih sredstev, spodobna količina časa, kopica fotografij in zlat prstan, ki ga je povsem povprečen vodotok odnesel novim dogodivščinam naproti ... no, nekako ne moremo mimo predalnikov polnih izsledkov raziskav, poročil s terena, dnevnikov in vzorcev. Prvotne iluzije romantičnih odprav k vznožju piramid so stvar preteklosti, projekti prihodnosti so začrtani bolj realistično in preudarno. Spisek potrebne opreme je vsako leto daljši, člani odprave vedno bolj izkušeni, zavarovalne vsote pa se z vsako odpravo večajo sorazmerno z okopi in obzidji. Možnosti nepredvidenih dogodkov in večjih izgub so tako minimalne ... heh ... od minimalnih do ničnih je žal še vedno zelo dolga pot, gotovih zaključkov pri tovrstnih "hobijih" pa tako ali tako ni.
Odprave, ki bi se jih naš raziskovalec lotil je vedno manj. Če kakšna kaže najmanjše znake obetavnosti, jo naš Amundsen v slogu "bolje preprečiti, kot zdraviti" zapusti v prvem baznem taboru ...
Naravnost ironične so odprave, ki bi se jih z veseljem lotil. Odprave, za katere čuti, da bi ga izpolnile, umirile, ga prisilile, da za dolgo, dolgo časa pospravi safari klobuk, daljnogled in kaki hlače. Kje je tu ironija? Ponavadi ... večinoma ... v 99% so se takšnih projektov ravno pred kratkim lotili raziskovalci, katerih namen ni bil ravno znanstven - proračun so porabili v lastno zadovoljstvo in dokaj uspešno preslepili celotno ekipo s sponzorji vred. Vodstvo odprave obupno išče novega raziskovalca in prvotni razgovori so na moč obetavni, okopi padejo, priprave stečejo, vrne se kanček začetniškega navdušenja in potem sledi dokaj pogost in vedno bolj predvidljiv krizni sestanek v slogu: "Gospod Jones, žal posedujte preveč odličnih in pozitvnih lastnosti - naša odprava si ne zasluži tako eminentne osebnosti ... vajeni smo delati s povsem povprečnimi raziskovalci in veliko skromnejšimi sredstvi ... razumite, niste krivi vi, krivi smo mi." ali pa mogoče: "Gospod Jones, med pripravami kažete preveč navdušenja nad celotno rečjo ... nismo pripravljeni na ljudi, ki bi se v celoti posvetili temu projektu, zato bi bilo (zavoljo vas) bolje, da sodelovanje prekinemo. Seveda pa bi radi z vami ostali v kontaktu, če se kasneje zadeve obrnejo kako drugače ...".
Očitno dandanes raziskovalci, ki ne iščejo izpolnitve lastnega ega, temveč zgolj čisto iskanje "višje resnice" niso več zaželjeni. Očitno je napočilo obdobje brez princev na belih konjih, princese v zaklenjenih v grajskih stolpih pa so povsem vajene, da jim njihovi "rešitelji", delajo družbo preko mobilnega telefona (eleganten način, kako se izogniti pobijanju nadležnih reptilov in plezanju po spolzkih grajskih zidovih).
Kaj torej ostane srčnim starodobnim pustolovcem? Klet naravoslovnega muzeja, omare zapiskov, zaprašeni arhivi, oguljene safari hlače, neuporabni okopi, visoke zavarovalne premije in upanje, da Atlantida resnično obstaja.
Thursday, October 11, 2007
Gorivo je zakon!

Zakonitosti vrednotenja sodčkov črne lepljive tekočine, naravno pridelane iz mrtvih dinozavrov, so v zadnjem času dobile popolnoma nove razsežnosti in po gibanju spominjajo na sramno uš, katere motorične sposobnosti omogočajo zgolj gibanje navzgor. Kdo je kriv? Kdo bi vedel. Sledeča zgodbica je zgolj plod moje izrojene domišljije in vsakršna podobnost z realno situacijo je zgolj naključje…
Pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in ne ravno toliko vodami ždela celina zglednih dimenzij, ki jo je po (vedno bolj) nasrečnem naključju odkril možak, ki se je upiral prepričanju, da je zemlja zgolj dvodimenzionalen predmet v vesolju. Po prvi interakciji z »naivnimi« domorodci omenjene celine, so slednji po zaslugah olikanih in civiliziranih prišlekov dokaj uspešno izumrli (kar, upoštevajoč današnje stanje, sploh ni bila tako napačna odločitev). Novi prišleki so nato z veseljem pos(i)elili nove parcele in pričeli z izkoriščanjem naravnih virov…in jih skonzumirali v pičlih 500 letih. Kaj sedaj? Recept je preprost – izumiš produkt imenovan »demokracija« in ga s prepričljivo oglaševalsko kampanjo, ki vključuje veliko protiterorističnih groženj in veliko v maskirno obleko odetih možičkov, ki se potikajo po širnem svetu in ljudi prepričujejo v pravičnost demokracije. Povsem slučajno se ti zeleni možički v svojih hi-tech pretepaških prevoznih sredstvih potikajo prav po deželicah, kjer na dan uhajajo reciklirani prazgodovinski megareptili (dinozavri). Slednje za to zadolženi možakarji polovijo v male sodčke (lahko tudi večje ladje), ki jih nato prizadevno skladiščijo v suhem in temnem prostoru, kjer se medijo, dokler niso godni za prodajo. Večina prebivalcev preostalih celin (še zlasti oni, ki so zgoraj omenjeno nebodijetreba celino odkrili) nima možnosti dostopa do opevane črne tekočine, ki dobesedno poganja svetovno ekonomijo (in prevozna sredstva zelenih možičkov), oziroma ima dostop vedno bolj omejen. Cene sodčkov tako rastejo, demokraciji je zadoščeno, najbolj slaven farmer sveta pa se veselo krohota v brk svetovni populaciji ekonomskih analitikov. Do sem vse lepo in prav…
Vendar ima pretkani plan eno drobceno napako, ki so jo spregledali tudi možički, ki niso odeti v zelene uniforme in se ne potikajo po svetu – cena pogonskega eliksirja se vztrajno veča tudi pri njih. Res, da je še vedno smešno nizka, je pa za njihove razmere nemaren poseg v osebne pravice slehernega državljana in je malce spremenila njihov pogled na dobrodušno izpuščanje toplogrednih plinov in preziranje določenih papirčkov iz Kyota. Torej, obstoj neke pravične višje sile niti ni tako vprašljiv…
Tuesday, October 9, 2007
Subscribe to:
Posts (Atom)