Bratovščina Pognanega majstra

V času, ko zorijo češnje in ko se poletje prelomi in prične svoj lahni drnec proti nevzdržno visokim temperaturam, je pravšnji čas, da se naša bratovščina "Pognanega majstra" odpravi dvokolesnim prigodam naproti.

Vsakoletni ritual se tokrat pričenja na dokaj zanikrni železniški postaji(ci) zgledno majcenega evropskega mesteca. Pod vznožje mestnega griča, na katerem domuje bojda najdražji tekoči meter motorizirane vzpenjalne konstrukcije, prva prisopihata Mrtn in Radman - prašna in preznojena od dolge poti, ki ju je po nevarnih kolesarskih poteh pripeljala iz daljnih Črnuč, Bergerja pa na postajo dostavi multizemljan Vinc.

Zbrana druščina po zmerno obsežnem plenilskem pohodu gastronomske narave taktično zasede vogalno mizo bližnjega bifeja in ob kokti in spominih na pretekle odprave čaka preostanek bratovščine. Pridruži se jim celotni dolenjski odred, v sestavi vsestranskega športnika Francija, novopečenega upokojenega vinogradnika Karla, brhke Dolenjke Urše, ter omladinca Miškota, ki se po krajšem železniškem tranzitu skupaj z otovorjenimi dvokolesnimi bolidi izkrca iz Šentviškega Expresa. Po slovesni podelitvi vozovnic (za katere so odšteli ugodnih 41€), sledi invazija na vlakovno kompozicijo Ljubljana - Dunaj. Bratovščino sprejme udobje pilotskih sedežev, kjer 6 ur prebijejo v prešerno složnem ozračju, ki ga prijetno dopolnjuje prehranjevanje, spanec, tortura MP3 priprav in nadlegovanje nič hudega slutečih potnic.

Prihod na Dunaj mine v znamenju iskanja kontaktne osebe s partizanskim imenom "Andrej", ki takoj zatem povede na nočnem kronometru po ulicah Dunaja. Cilj etape v boksih študentskega hostla, kjer naši jekleni vranci ležejo k počitku, 5 minut za higijeno (ki sledijo 20-minutnemu praznjenju telesnih prebavnih traktov) in plenilski pohod po nočnem Dunaju.

Ker so naši folklorno obarvani sosedje jako marljiv narod, ki vstaja zgodaj in ... tako je - hodi zgodaj v posteljo, je edina rešilna bilka balkanski kiosk, čigar poliglotski šefici z vmesnim "Zis oder šarf?" postrežeta z "Dva weisser wurst sa kečapom i zenfom", za pičlih "Cvaj ojro zibcih".

Uspešen dan druščina sklene v baznem taboru, kjer ob zvokih Cece, ki se razlegajo iz sosednjega apartmaja, utonejo v spokojen spanec.

Tečem skozi čas ...

Junaki

Včasih so junaki pobijali zmaje, lovili volkodlake, preganjali Nemce in se sprehajali po Luni. Danes junaki pred širno javnostjo tekajo po zelenih planjavah, preganjajoč nič hudega sluteče črno-bele mehurje, vijugajočse drvijo po belih strminah, se tlačijo v ozke kokpite in pri 60°C in 850 konji za hrbtom osvajajo gromozanske pokale, natikajo pisane drese sumljivih barv in polni kemičnih preparatov na dveh kolesih švigajo preko gorskih prelazov ... Ljudske množice jih slavijo kot bogove, jim pripisujejo nadnaravne zmožnosti in močno opevajo 0.0000003 % bogastva, ki ga novodobni heroji pred brnečimi TV-kamerami namenjajo za nakup seta zvezkov in barvnih svinčnikov v odročni afriški vasici ...

Za razliko od medijsko poveličevanih šminkerjev obstajajo Junaki, ki bijejo svoje vojne epskih razsežnosti daleč od blišča fotografskih aparatov in rumenega tiska. Junaki, ki z nasmeškom in brez pritoževanja dolga leta prenašajo bolečine, ki jim jih zadajajo vsakodnevni boji in odrekanja. Kljub svojim težavam so bolj širokosrčni kot večina dobrodelnih organizacij, bolj univerzalni od najboljših triatloncev in vse to zmorejo tiho, brez sebičnega pripisovanja zaslug in brez kančka samohvale ... Ko po dolgoletnih bitkah in neštetih humanitarnih akcijah opravijo svoje poslanstvo, po poslednji bitki tiho odidejo. Za seboj pustijo praznino, ki jo poskušamo napolniti s spomini, vtisi in podobami pomešanimi z nešteto vprašanji, besedami in dejanji, ki smo jih hoteli izraziti, pa je za to preprosto zmanjkalo časa.

Veličino Pravih Junakov v celoti dojamemo šele tedaj, ko ti odidejo v nek boljši svet. Svet, kjer lahko brez strahu, omejitev in bolečine uganjajo stvari, ki jih veselijo in obenem še vedno nesebično pazijo na nas - dokaj nemočne zemeljske olupke.

Za Robija

Ko bom umrl,
ne morite rož v moj spomin,
venca ne nosite, kaj naj z njim?
Brez solza v življenju sem se res lepo imel,
mnogo več presmejal, kot trpel.
Ko bom umrl,
naj pošten oštir za liter da,
da lahko nazdravi druščina.

Ko bom umrl,
kdor me je imel vsaj malo rad,
z mano naj se veseli takrat.

Ko bom umrl,
stopil čez prag in napotil se v tunel,
na drugi strani čaka me hotel.
Svetlobo novo s polno dušo bom zajel,
prebujen domov prišel.

Ne bom umrl,
le spremenil se bom spet,
kot v vodo stopi se led.
Ne bom umrl ...

Takrat izvedel bom odgovore na ducate vprašanj.
takrat bom razumel podobe iz mojih sanj,
srebrno nitko, ki me več ne veže,
ker do tja ne seže.
Ne žalujte,
za olupkom, ki bo tu ostal,
takrat bom že na varnem spal.

Ko bom umrl, ne bom umrl ...

(A. Šifrer)